Nedelja, 10. junij 2012 - 23:31

Notranja politika/Slovenija-prejeli smo

Prevara s poroštvom za TEŠ6 je bila načrtovana

Ljubljana, 10. junij 2012 (MOREL)- Zdajšnje debate kako se je stopnjevala cena najdražjega projekta TEŠ6 in zakaj ga takšnega (ne) rabimo, nas v tem trenutku odvračajo od bistva, ki je v tem, da smo priča izsiljevalskemu scenariju francosko nemškega koncerna Alstom in njegovih domačih pomagačev. V TEŠ in HSE pa prav zdaj preko medijev s pospešenim tempom lansirajo »novice« o katastrofi če poroštva ne bo. Zaradi upravičene vendar za njih nedosegljive ekonomike projekta, kot jo je zahtevala vlada, bijejo plat zvona. Zato so začeli strašiti s pol milijardnim stroškom, v primeru, da se projekt ustavi. Čeprav je res ravno nasprotno, z ustavitvijo projekta bi se sprostila milijarda evrov. Samo dogajanje pa je le del izsiljevalskega scenarija, ki so ga politično »strateški vodje« projekta napovedali in začeli uresničevati že pred tremi leti. Poglejmo kaj in kako se je dogajalo.
Misija Lahovnik v nekdanji vladi je bila kratka a učinkovita
Sedanje Alstomovo izsiljevanje s poroštvom je posledica Lahovnik - Križaničevega scenarija iz leta 2009 in 2010. Lahovnik je začrtal in izpeljal vladno »Pismo podpore« banki EIB in EBRD za projekt TEŠ6, obenem pa je sistematično onemogočal vsakršno razpravo o tej temi v svetu za energetiko pri predsedniku vlade. Tedaj še državno sekretarko in poznejšo ministrico Radićevo, je držal na distanci, sam pa je bil v prejšnji vladi vseskozi s strani šaleškega lobija posvečeni zaščitnik tega projekta. Ko je Lahovnik končal svojo misijo v vladi je iz vlade »zmagoslavno« izstopil, kmalu za tem pa je izstopil tudi iz stranke Zares. Nato je poniknil v akademsko sfero. Danes se na različne načine trudi resetirati Slovenijo in biti zagovornik odprte ekonomije in reform. O TEŠ6 pa ne reče niti besede, kar je razumljivo, saj se maslo TEŠ-a 6 na njegovi glavi še ni raztopilo. In prav v Lahovnikovem času se je v TEŠ pospešeno gradilo. Ne samo brez garancije, pač pa tudi brez dovoljenj. Ko je po menjavi vlade po volitvah novembra 2008 Lahovnik od Andreja Vizjaka prevzel ministrstvo za gospodarstvo je bila vsota plačil Alstomu 25 mio evrov, ko je Lahovnik odšel z ministrstva je bila že desetkrat tolikšna, 250 - 300 milijonov.
Drugačno vlogo, vendar po učinkih podobno, je odigral Križanič. Sadove Križaničeve »podjetnosti« žanjemo danes, ko je projekt zmagoslavno priveden v tako imenovano nepovratno fazo, ki ji zdaj po anketah sodeč naseda velik del Slovencev, ko teče beseda o državnih poroštvih za TEŠ6. Smo pa tik pred tem, da ji dokončno nasede tudi vlada ter večina poslancev DZ in državnih svetnikov. In smo tik pred tem, da se v nasprotnem primeru prične dogajati šaleško ljudstvo. Kajti indoktrinacija s tem, da bo brez tega projekta konec razvoja šaleške doline, je impozantna. Čeprav je res prav nasprotno, šele z njegovim koncem se bodo odprla vrata za odprto razpravo in za drugačen razvoj.
Ob tem pa se le malokdo vpraša kako je prišlo do poroštvene prevare, ki je bila načrtovana že avgusta leta 2010. Zato si velja ogledati kako je Križanič najavil in dosegel suspenz normalne parlamentarne procedure, kar je pripeljalo do sedanjih »izrednih razmer«.
Križaničev obvod parlamenta

Najprej citat iz članka 11 septembra 2010 v Delu - Križaničev obvod parlamenta: http://www.delo.si/arhiv/iskalnik/?niz=kova%C4%8Di%C4%8D%20bypass. Srečko Meh in Bojan Kontič - v prejšnjem mandatu Mehov predhodnik v DZ, so bili tedaj ob naših zahtevah o nujnosti čimprejšnje obravnave zakona o poroštvih v Državnem zboru povsem tiho. Glasen pa je bil nekdo drug. Poglejmo ta zapis:
»Ob obisku v Velenju 20.8.2010 je minister Križanič pred TV kamerami razkril kako namerava vlada v prihodnje reševati težavo glede poroštev za posojila bank EBRD in EIB za TEŠ-6 … Križaničev scenarij je pravzaprav enak temu kar se sicer že dogaja, razlika je le v tem, da akterji potiskanja projekta v nepovrat niso več le v TEŠ in HSE, pač pa je to kar minister za finance sam, oziroma vlada kot celota. Banka EBRD po Križaniču namreč ne bo zahtevala poroštva države (kar naj bi vlado prepričalo v ekonomsko uspešnost projekta), bodo pa po njegovih besedah poroštva potrebna v 2 fazi projekta, namreč čez leto ali dve, za 440 milijonsko posojilo banke EIB. Prestavitev odločanja o poroštvih v 2. fazo projekta pa pomeni tolikšen časovni odlog, da bo alibi za nadaljevanje projekta – »češ, da ne moremo več nazaj, ker smo že preveč porabili«, v celoti dosežen…. To pomeni, da vlada namerno rine v položaj, v katerem bo potem - v drugi fazi projekta, sama sebe razglasila za ujetnico razmer, ki jih bo sama povzročila… Hkrati pa Križaničeva napoved v Velenju pomeni, da je zakonodajni referendum zdaj praktično onemogočen. Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da nam je 13. 7. 2010, sam predsednik vlade Borut Pahor v neposrednem pogovoru zagotovil demokratičen postopek o zakonu o poroštvih. Dejal je, da vlada sama ne more odločiti, da pa bo jeseni 2010 zadeva v parlamentu.« Konec citata ! Zdaj ko sta pretekli skoraj 2 leti pa se Križaničev bypass uresničuje.
Lahovnik & Križaničeva poslovna zvijača in politična prevara !
Zdaj nam skušajo tisti, ki so ta denar zapravili in gradili brez poroštev, vbiti v glavo da so zaradi povzročene škode poroštva nujna. Žal pa avgusta 2010 noben medij - niti sedanji zagovornik poroštva poslanec in sedanji minister Žerjav in vsa politična nomenklatura, niso uspeli zaznati, da gre za prvovrstni nateg - perfiden načrt odložitve odločanja o poroštvu v drugo fazo projekta, ko bo poroštva mnogo lažje izsiliti. Slepilni manever je Križaniču uspel v koprodukciji z EBRD. V tem kontekstu je pod velikim vprašajem tudi ne-čista vloga banke EBRD, ki je to zvijačo omogočila. Vsekakor pa je to prvovrstna tema tudi za naše evropske poslance !
Poslanci sedanjega sklica parlamenta so zaradi teh dejstev pod hudim pritiskom, ki ga seveda niso sami povzročili. Ni pa zaradi tega njihova odgovornost glede soglašanja s poroštvi nič manjša. Nasprotno, spričo evidentne načrtne prevare, ki ji je asistirala Evropska banka in ki ni operirala s pošteno kalkulacijo in zdravo pametjo, pač pa predvsem z logiko izsiljevanja, je njihova, to je poslanska odgovornost, zdaj še toliko večja.
Ta odgovornost pa se ne bo mogla več skrivati pod strankarskim pokrovom pač pa je nedvoumno JAVNA in OSEBNA. Individualizirana je lahko le tako, da je javnost korektno obveščena o izidu glasovanja ne samo s končnim rezultatom pač pa tudi s priimki in imeni poslank in poslancev, kot tudi imeni strank, ki jim pripadajo. Epohalni slovenski sestop iz 21. v 20. stoletje si namreč zasluži trajno obeležje, spominsko ploščo na računalniških ekranih. Informacija bo v Googlovem »oblaku« dosegljiva ne le Slovencem v domovini pač pa tudi Slovencem po svetu. Dosegljiva bo ne le sodobnikom, pač pa tudi vnukom in potomcem sedanjih predstavnikov ljudstva. In bo v spomin in opomin otrokom njihovih vnukov. Glasovanje v juniju 2012 bo tako nov eminenten prispevek za slovensko kroniko 21 stoletja. Kdor od poslancev si poimensko želi biti zapisan v zgodovino »našega napredka«, mu bo to zastonj omogočeno.
Grožnje ali javni nadzor nad javnimi funkcionarji ?
Nekateri poslanci so tak scenarij že vzeli za grožnjo. Odgovor je jasen: če kak poslanec zahtevo po individualni javni odgovornosti smatra za grožnjo to kaže le na njegovo napačno dojemanje politike, torej njegove sedanje službe.
Povedati pa velja, da se bodo zelo verjetno mnogi vzdržali glasovanja. V prvi fazi postopka, pred morebitnim odložilnim vetom Državnega sveta ima vsak vzdržani ali neoddani glas, ali morebitna odsotnost z glasovanja isto težo kot glasovanje za poroštva. Toliko samo v izogibanje nesporazumom pri sestavljanju liste - »koalicije voljnih«. Šele po odložilnem vetu, za katerega ima zdaj Državni svet odločilno - zgodovinsko priložnost, je vsak vzdržani ali neoddani glas efektivno enak glasu proti.
Nedvomno in nedvoumno pa spadata - kljub temu, da nista poslanca – ob vsem povedanem na sam vrh tega seznama in slikovnega albuma nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik in nekdanji finančni minister France Križanič. Kajti vse ostalo - tudi izsiljena odločitev o poroštvih, je le kolateralna škoda in posledica njunega takratnega delovanja.
»Edina prava pot je pravna pot«
Citirani stavek je znani predvolilni citat nekdanje notranje ministrice, vendar tu ne gre za to. V primeru TEŠ6 so odpovedale vse instance in ostane žal le še pravna pot, čeprav ta v Sloveniji slovi po pristranskosti in neučinkovitosti. Vendar je to edino kar Don Kihotom brez denarja, kapitala in medijskega vpliva še ostane. Ostane nam torej le, da se opremo na tanko brv institucij, ki naj bi po definiciji skrbele za zaščito države in državljanov. Zato pred glasovanjem o poroštvih sporočamo javnosti in poslancem, da je Civilna iniciativa DavkoPlacevalciSeNeDamo izvedla sledeče:
19 maja 2012 je tudi uradno – z vso pridobljeno dokumentacijo, dala pobudo oziroma zahtevo Generalnemu državnemu pravobranilcu, da zaščiti premoženjske koristi države in davkoplačevalcev tako, da pravobranilec vloži tožbo proti ALSTOMU na ničnost pogodbe in plačilo odškodnine zaradi škode povzročene Sloveniji.
Za ugotavljanje kazenske odgovornosti navedenih subjektov - Alstoma in njegovih pomagačev, smo isto vlogo 01 junija 2012 predložili še Generalnemu državnemu tožilcu.
Enaka vloga je bila, z namenom pospešitve postopkov posredovana KPK – komisiji za preprečevanje korupcije.
Obenem smo 07 junija 2012 predsedniku Računskega sodišča, izročili uradno zahtevo za revizijo poslovanja HSE v tistem segmentu poslovanja, ki se nanaša na projekt TEŠ6. Razlog o nepristojnosti RčS za vstop v HSE v tem primeru odpade.
Zadnja opcija je referendum. Kritična masa je vse večja in referendum ni le grožnja, pač pa vse bolj realna možnost. Tudi to je zdaj v rokah vlade in poslancev.
Nujno pa je, da se odpre prostor in se omogoči javna predstavitev mnenj pred poslanci v Državnem zboru. Ta predstavitev, resnici na ljubo, v Državnem zboru (DZ) ni bila nikoli opravljena. Zelo zaskrbljujoče pa je, da so poslanci zadnjič na odboru za finance z 10:5 izglasovali, da javne predstavitve mnenj pred odločanjem o usodi 1,45 milijardne investicije sploh ne potrebujejo. Dosežek je brez komentarja !
Skratka, več kot dovolj je zahtev in pobud, da bi se moralo nekaj premakniti v drugo smer. Vendar Slovenija (še) ni normalna, prej bi rekel, da je slepa in gluha dežela. Koliko časa še? Ne-odobritev poroštva bi bila pomemben in velik korak k normalizaciji države. Zdravilna pa bi bila tudi v vrednostnem pogledu: bila bi rdeča luč državljanom Slovenije, da poslovne zvijače, laž in prevara na koncu ne uspejo.

To bi pomenilo tudi simbolni konec nekega obdobja in začetek novega, v katerem novodobne vrednote: laž, prevara in izsiljevanje, ne morejo več kar samodejno računati na podporo politike in javnega mnenja. Vrednost tega pa je bistveno večja kot je vsota vseh zneskov, ki so v obtoku v zvezi tem projektom. Leta 1991 smo se osamosvojili, osvobodili pa se še nismo. Po dvajsetletnem oklevanju in tavanju je čas, da storimo tudi to. To je napisal Vili Kovačič - DavkoPlacevalciSeNeDamo. (konec)

Arhiv

PonTorSreČetPetSobNed
    12345678910111213141516171819202122232425262728293031
Vita

UJFAIR

NepremiÄŤnine Si21 Avto.info

Luksuz.net

Prometej