Nedelja, 26. april 2020 - 22:26

Šport/Namizni tenis

Tretje mesto na EP v Luksemburgu ni bilo naključje

Ljubljana, 26. april 2020 (MOREL) - Jože Urh, ki je s slovensko moško reprezentanco pred tremi leti na ekipnem evropskem prvenstvu v Luksemburgu osvojil bronasto kolajno, je v zdaj selektor italijanske kadetske reprezentance. Približno 14 dni na mesec je z njimi v italijanskem namiznoteniškem centru v Terniju, preostali čas je v Saarbrücknu, kjer dela v tamkajšnjem kampu Thibarja in občasno trenira tudi slovenske reprezentante. Trenutno je v Hrastniku, saj se je domov vrnil še pred izbruhom epidemije koronavirusa v Italiji.

»Doma sem bil že 21. februarja, ko se je začela kriza v Italiji in nato se nisem več vrnil nazaj. Vendar smo z igralkami ves čas v stiku. Italijanska zveza je delo organizirala tako, da igralke preko Skype delajo s kondicijskim trenerjem, sam pa imam z njimi video konference. Največ pozornosti namenjamo taktiki, pripravi na tekmo, psihološki pripravi, analizi dvobojev, tako da smo ves čas v pogonu. Med letom za te stvari nikoli ni dovolj časa, tako da je po svoje celo dobro, da dekleta vidijo, da namizni tenis ni samo igra za mizo,« je njegovo trenutno delo pojasnil Urh, ki je v Terniju sodeloval tudi z Ano Tofant, ki v tem centru pogosto trenira.

»Čeprav na domačih turnirjih Tofantova morda ni imela najbolj uspešne sezone, ne smemo mimo njenih odličnih iger na mednarodnih turnirjih. Predvsem to velja za turnirje do 21 let, kjer je trenutno na 13. mesto svetovne lestvice in na enajstem mestu evropske lestvice. Mislim, da se to doma premalo poudarja, tako kot njena uvrstitev v četrtfinale evropskega prvenstva do 21 let v Varaždinu. Ne spomnim se, če je bila sploh kdaj kakšna slovenska igralka višje na teh lestvicah. Med fanti sta bila višje le Darko Jorgič in Deni Kožul,« je na odlične partije Tofantove v letošnji sezoni ponosen Urh, ki pa je izredno ponosen tudi na generacijo, ki je v Luksemburgu osvojila bronasto kolajno. Njegovo delo je po Luksemburgu nadaljevala njegova žena Andreja Ojsteršek Urh, ki se je z Bojanom Tokičem, Darkom Jorgičem, Denijem Kožulom in Petrom Hribarjem, ki je zamenjal Jana Žibrata, uvrstila na olimpijske igre v Tokiu.

»Vesel sem, da fantje iz leta v leto samo potrjujejo, da tretje mesto v Luksemburgu ni bilo naključje. Ko sem leta 2012 prevzel slovensko reprezentanco, sem izjavil, da je moj cilj, da Tokiču iz takratne izredno nadarjene kadetske reprezentance priključimo nekaj igralcev, s katerimi bi bili v evropskem vrhu. Na površje sta se prebila Jorgič in Kožul, že po petih letih pa smo cilj dosegli. Tudi sam nisem pričakoval, da se bo to zgodilo tako hitro. Po Luksemburgu preprosto nisem več zmogel zdržati tega tempa, kajti ob članski reprezentanci sem vodil še vse mlajše selekcije, delal pa sem tudi v namiznoteniškem centru na Otočcu. Čutil sem, da ta reprezentanca potrebuje več individualne obravnave, česar jim zaradi vseh teh obveznosti nisem več mogel dati. Mislim, da smo v Andreji našli najboljšo in edino pravilno rešitev, kolikor se da, pa fantom v trenažnem procesu še vedno pomagam v Saarbrücknu.«

Žal je zdaj tudi namiznoteniški center na Otočcu preteklost.

»Če nimaš nadarjene generacije, ti noben center ne pomaga kaj veliko. Slovenija z malim številom igralcev ne more pričakovati, da bo vsako leto prišla do Tokiča, Jorgiča, Kožula … Preprosto moramo čakati in iskati, da pridemo do nadarjene generacije, ko pa bo prišlo do nje, bomo brez podobnega centra slovenskemu namiznemu tenisu naredili veliko škodo. Najslabše za Slovenijo bi bilo, če bi se klubi zapirali v svoja vrata, kajti tako ne bo napredka. Seveda pa morajo v tem centru delati vrhunski strokovnjaki, ljudje, ki jim klubski trenerji zaupajo. Igralci pri 16, 17 letih potrebujejo nekaj več, kot lahko dobijo v svojem klubu. Bi pa takšen center potrebovali tudi zaradi naših vrhunskih igralcev, kajti tako Jorgič kot Kožul bi raje, če bi bilo to možno, trenirala doma.«

V domačem okolju pa si kakovostnega treninga želijo tudi Ana Tofant, Aleksandra Vovk, Katarina Stražar, Lea Paulin, Lara Opeka, Tjaša Novak in še nekaj nadarjenih igralk.

»Kakšen je položaj v ženskem namiznem tenisu bolje ve Vesna Ojsteršek, drži pa, da imamo šest do osem zanimivih igralk, ki obetajo. Če bi te igralke recimo imele v Ljubljani takšen center, bi bilo zanje to odlično in prepričan sem, da bi bile kmalu v prvi evropski skupini. Gre za zelo zanimivo generacijo, stvar namiznoteniške zveze pa je ali se bo odločila za delovanje takšnega centra. Dobro, zdaj je koronavirus, ampak morda je prav to priložnost, da pridemo do centra, kajti do konca junija ne bo nobenega mednarodnega prvenstva, tudi nobenih skupnih priprav, tako da bo zveza nekaj sredstev lahko tudi privarčevala. Zavedati se moramo, da so v zgodovini samostojne Slovenije vsi najboljši igralci in igralke prišli ven iz takšnega ali drugačnega centra.«

Žal v Sloveniji še vedno ni možno začeti z normalnim treningom namiznega tenisa, prav tako ne v Italiji. Kako pa je s tem v Nemčiji?

»Pred kratkim sem bral, kako se je organizirala nemška zveza, ki je postavila točne pogoje treniranja v dvorani. Tako mora biti vsak ring ograjen, trenira se lahko le posamezno, ne tudi dvojic, in če se v enem ringu trenira z belimi žogicami, se v drugem z oranžnimi, tako da se natančno ve, čigava je žogica. Garderobe se ne uporabljajo, tuši se ne uporabljajo, trener mora biti v maski, žogice pa lahko pobira le v rokavicah. Med eno in drugo vadbeno skupino mora biti deset minut premora, da se prostor prezrači. Skratka, Nemci so to natančno opredelili, tako kot tudi to, da je med igralcema 2,76 m razdalje, tako da ni neposrednega stika, na enem treningu lahko uporabijo do 500 žogic. Morda bi lahko tudi naša zveza dala podoben predlog Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ali na Olimpijski komite Slovenije.«

Prepoved igranja namiznega tenisa traja že mesec dni in pol. Koliko lahko tako dolg premor vpliva na razvoj igralcev in igralk?

»Menim, da Do dveh mesecev premora na njihov razvoj in igro ne bi smelo nič vplivati. Po eni strani je to za nekatere celo dobro, saj se bodo na ta način lahko vsaj dobro spočili, kajti v natrpanem urniku tekmovanj zdaj tega niti niso imeli čas. Drugo vprašanje je, kako bo dolgotrajna prekinitev treninga vplivala na njihovo psiho, toda v podobnem položaju so skorajda vsi igralci na svetu, tako da s te strani ne bo nihče prikrajšan. Če pa bo odmor še daljši, bi lahko prišlo do težav, je pa dejstvo, da bo na začetku za vse lopar nekoliko težak, prav tako še ne bo pravega občutka, toda tisti najboljši bodo hitro spet v svojem normalnem ritmu. Upam pa, da bomo lahko kmalu začeli z normalnimi treningi.«

(konec) MŠ

 

Arhiv

PonTorSreČetPetSobNed
     12345678910111213141516171819202122232425262728293031
Vita

UJFAIR

NepremiÄŤnine Si21 Avto.info

Luksuz.net

Prometej