19.08.2005 ob 10:03
Deli članek
Hotel Palace v Portorožu sodi med najkvalitetnejše primere hotelske arhitekture, ki so jo gradili na prehodu 19. v 20. stoletje in je bil v času izgradnje največji hotel Avstroogrske monarhije. Nastal je v času, ko so sorodne objekte gradili na mondenih italijanskih in francoskih rivierah, bližnja Opatija je do danes ohranila vrsto podobnih arhitektur in s tem sloves ne le poletnega, temveč tudi zimskega letovišča. Zanimivo in nasprotno od današnjih predstav turistične dejavnosti je, da so bili tovrstni hoteli grajeni predvsem kot zdravilišča, ki so skozi celo leto gostom nudila zdravo naravno okolje in mirno bivanje. Da je bilo bivanje gostov v hotelu Palace na ekskluzivno visoki ravni, nam potrjujejo ne le njegova razkošna oprema, temveč tudi družabni prostori: sprejemnica, kristalna dvorana, damski salon in moški salon. Ker je na slovenski obali hotel Palace tudi edini primer te vrste, je toliko pomembnejši za našo kulturno dediščino in dokaz tradicije turistične dejavnosti v tem prostoru. Dilema, do katere mere posegati v arhitekturni spomenik, bo vedno spremljala posege v stavbno dediščino. Še posebej v primerih, kjer je spomenik soočen z nujno sanacijo, posodobitvijo in povečanjem kapacitet. V konservatorsko restavratorski stroki pomeni ohranjanje pristnosti temeljno in osnovno izhodišče vse dejavnosti. To izhodišče ni le teoretično, temveč izhaja tudi iz povsem ekonomskih meril vrednotenja. Izgubljanje originalnih sestavin, ki je posledica preobširnih gradbenih rekonstrukcij, neposredno vpliva na znižanje vrednosti spomenika. V primeru, da bi s štukaturami bogato okrašeno hotelsko dvorano spremenili v dolgočasno halo brez okrasja, bi s tem znižali tudi ceno storitev, ki jih ponuja hotel. Zato je cilj restavratorskega poseganja v sestavine arhitekture ohraniti pristnost in s tem vrednost spomenika. Restavratorska dela, ki so v stavbah, kot je palača Hotela Palace izjemno obsežna, ne dovolijo posplošenega pristopa, temveč morajo temeljiti na predhodnih raziskavah, dogovorjenih tehnologijah restavratorskih posegov in izmerjenih količinah, ki so sestavine konservatorsko restavratorskega projekta. Kaj je konservatorsko restavratorski projekt? Nujnost izdelave konservatorsko - restavratorskih projektov za posege v kulturno dediščino poudarja vsa svetovna konservatorsko - restavratorska stroka in je v evropskem prostoru že povsem uveljavljena. Zato je najprimerneje kar citirati eno od navodil, ki izhajajo v rednih publikacijah strokovnih institucij: »Namen projekta je identificirati kulturni in zgodovinski pomen objekta, ter vzpostaviti strategijo upravljanja in konservacije tistih obstoječih lastnosti objekta, ki prispevajo k njegovemu pomenu. Kjer okoliščine zahtevajo, projekt vsebuje detajlne raziskave in posebne specialistične analize. Posebne okoliščine lahko zahtevajo uskladitev plana dela s celotnim projektom.…« (Historic Scotland, Conservation Plans, 2000, prev. M.K.). Konservatorsko - restavratorski posegi so razdeljeni na zunanja in notranja dela. V zunanjosti so to fasade in terasa, v notranjosti pa bogato okrašene dvorane v pritličju, stopnišči ter sobe s pogledom na morje na južni strani hotela. Zunanjo fasado krasijo bogate štukature. Izdelane so kot odlitki iz armirane apnene štuko mase in pritrjeni na fasado s kovinskimi sidri. Profilirani zaključki okoli oken, vrat, balkonov, nadstreškov in vencev so oblikovani z vlečenjem natančno izrezanih šablon, s katerimi so mojstri nanašali apneno štuko maso. Ob oceni stanja je bilo ugotovljeno, da je velik del štukaturnega okrasja slabo pritrjen na podlago zaradi zarjavelih sider, posamezni deli pa razpadajo zaradi izpiranja veziva v štukaturni masi. Potrebna konservatorsko restavratorska dela na fasadi bodo tako obsegala konserviranje ohranjenih elementov, demontažo nestabilnih elementov, odstranjevanje neustreznih dopolnitev, starih zarjavelih kovinskih sider, modelacijo in demodelacijo manjkajočih delov, čiščenje oblog, izdelavo posnetka in odlitkov manjkajočih elementov ter rekonstrukcijo barvnega nanosa. Tehnologija konservatorsko restavratorskih del za štukature v notranjosti Hotela je skoraj enaka tisti za fasade. Tudi štukature, ki bogato krasijo dvorane v pritličju hotela, so bile izdelane na podlagi predhodno izdelanih modelov. Odlitki so nameščeni na stene s pomočjo kovinskih sider in lepila na osnovi mavca. Raziskave so pokazale, da so bile štukature v preteklosti večkrat prebeljene in da je bilo v preteklosti veliko več pozlačenih delov. Na enak način kot za štukature so izdelali tudi program za leseno stavbno opremo znotraj hotela od balkonskih oken, vrat, polken do okrasnih opažev in ostalega lesenega okrasja. Potem so tu še okrasni kovinski elementi, kljuke in okovja ter svetila. In nazadnje še vitraji in jedkana ter pozlačena stekla. Po neuspelih poizkusih obnove hotela Palace v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je končno dozorel čas, da k obnovi pristopimo z zavestjo, da je to naš edini in najpomembnejši spomenik te vrste. Glede na njegov pomen je vsekakor smiselno, da se v največji možni meri ohrani njegov avtentičen zunanji in notranji izgled s pridihom nostalgije. Tako obnovljen hotel z ustreznimi vrhunskimi uslugami bo znova privabljal najbolj petične goste, s tem pa bo zagotovljena tudi poslovna uspešnost.(konec)