Ljubljana, (MOREL) – Literarni prvenec pisateljice Lane Bastašić z naslovom Ujemi zajca, za katerega je dobila Evropsko nagrado za književnost 2020 smo letos dobili tudi bralci v Sloveniji. Roman, ki je že preveden v trinajst jezikov, je v slovenskem prevodu Dijane Matković izdala založba Sanje.

U romanesknem prvencu Lana Bastašić pripoveduje zgodbo prijateljstva Sare in Lejle, ki se izrisuje na razgibani tkanini zgodovine skupne države, njunega otroštva in zapletenega odraščanja. Kljub skupnim začetkom sta junakinji na radikalno drugačnih življenjskih poteh: ena se je iz svoje države odselila, druga je ostala v Bosni. Njuno srečanje in obetajoči se road trip povzročita buren trk različnih spominov in nasprotujočih se izkušenj. Mlada avtorica se na brezkompromisen način loteva predvsem tematik, ki posebej zanimajo mlajšo, milenijsko generacijo. Pisateljico Lano Bastašić, ki je rojena v Zagrebu, največji del otroštva pa je preživela v Banja Luki ter nato študirala v Beogradu, razglašajo za Eleno Ferrante Balkana, pravijo v založbi Sanje. V enem od intervjujev je pisateljica povedala, da ji je velik izziv pri pisanju romana predstavljalo vprašanje identitete tistih, ki so v Bosni in Hercegovini odraščali sredi vojne v 90. letih prejšnjega stoletja. »Kako v tej deželi nelogičnosti, nasilja in nesmisla odgovoriti na vprašanje, kdo sem in kaj sem? Vsi ti vsiljujejo neko identiteto še preden si dovolj odrasel, da spoznaš sebe in svoje želje,« je še dodala. Avtorica hkrati poudarja, da ni želela napisati zgolj še ene zgodbe o vojni. Želela je spregovoriti o tem, kakšne posledice vojna pušča na otrocih, predvsem dekletih. Pri tem pa je poudarila, da »odraščanje v nasilni patriarhalni družbi zaznamuje njeno generacijo, kar je bila za njo še ena pomembna tema.«

V enem od intervjujev je izpostavila, da je »odgovornost pisatelja, da gleda na temno stran življenja, ki jo ljudje pogosto skušajo odriniti, ne videti, ne gledati. Že več krat sem povedala, da mene v literaturi ne zanima ali pišem o Srbih, Hrvatih ali Bošnjakih. Mene zanimajo ljudje, zanimajo me človeške zgodbe in to je ena takih zgodb pri katerih sem bila priča na veliko različnih načinov. Bilo je v Banja Luki v času, ko sem odraščala v devetdesetih letih in po letu dva tisoč. Bilo mi je samoumevno, da o tem pišem. Če je nekdo priča trpljenju drugih in obrne glavo na drugo stran ter opisuje lepote cvetja, na to ima polno pravico, ker vsak pisatelj ima pravico, da piše o čemer koli. Pa vendar sem jaz začutila, da je prišel čas, da se ukvarjam s temi čustvi iz svojega otroštva in, da to poskušam narediti etično, tako da ne zlorabim travmo drugih, temveč, da pišem o tem kako sem jaz imela privilegij doživeti drugačno otroštvo,« je še dodala. (konec)zz