Ljubljana (MOREL)- Ježkovo nagrado za leto 2021 prejme igralka, dramatičarka, glasbenica, ilustratorka, pesnica, pisateljica, scenaristka in režiserka Svetlana Makarovič. Nagrado Franeta Milčinskega Ježka že več kot 30 let podeljuje RTV Slovenija za  "izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha".

Svetlana Makarovič je mnogo svojih del, tako šansonov kot literarnih del, objavila pri založbi Sanje. To so med drugimi antologija otroških pesmi Pesmi muce potovke,  pripoved za otroke Polh si sposodi hruško, zbirka Šansoni, pesniška zbirka Kaj lepega povej in pesniško-glasbeni recital z Zlatkom Kaučičem Horror mundi.  

Iz obrazložitve predsednice žirije za podelitev Ježkove nagrade Jelke Stergel: 

Svetlana Makarovič je vsestranska ustvarjalka, ki si nagrado Franeta Milčinskega - Ježka zasluži, ker ne le presega vse razpisane kriterije in merila, ampak predstavlja humanistično intelektualko, za katero so značilne širina, globina in ostrina duha. Svetlana Makarovič velja za našo najbolj reprezentativno sodobno pravljičarko, za njena dela ni značilen le literarna intertekstualnost, ampak tudi vsestranskost, saj črpa iz več jezikov, literatur in kultur. 

Svetlanina bibliografija obsega 1.369 bibliografskih enot (člankov, glasbe, e-virov, notnega gradiva, slikovnega gradiva, videoposnetkov, zvočnih knjig idr. gradiva. Njena dela odmevajo tudi v tujini. Leta 2020 je bila nominirana za nagrado ALMA (Astrid Lindgren Memorial Award), kar je t.i. Mala Nobelova nagrada za mladinsko književnost. V svojih razpravah so Svetlanino ustvarjanje obravnavali tudi tuji raziskovalci, saj sta njena kritičnost in vsestranskost reprezentativni za mednarodni prostor. Zaznamovala je tudi gledališče, še posebej Lutkovno gledališče Ljubljana, s katerim vsa leta vsestransko sodeluje.

Šansoni Svetlane Makarovič v njeni avtorski uglasbitvi in izvedbi ter besedila popevk, napisana za druge izvajalce, predstavljajo lahkotnejšo plat njene poetike; literarni in glasbeni kritik Jure Potokar zanje zapiše: »Zdi se, kot da bi bil šanson za Svetlano Makarovič enako naravno umetniško okolje kot poezija in izjemne pripovedke, ker je lahko v šansonu še bolj igriva in kljubovalna, posmehljiva, duhovita do vseh mogočih človeških zablod, napak in hudobij, ki jih pri nas (pa tudi drugod po svetu) zares ne manjka, skratka do vsega tistega, kar iz nas Slovencev tako uspešno dela Slovenceljne, majhne, samozaverovane in tako prepričane v svoj prav, da nas ne premakne niti štirivprega. /.../V resnici gre v večini primerov za čisto pravo, žlahtno poezijo z razkošnim besednim zakladom, svežimi metaforami in formalno oblikovno spretnostjo, ki jo v takem »lahkotnem« žanru premorejo le redki. Prisluhnite samo njenim izjemnim rimam, gladko tekočemu ritmu besed, jasnim sporočilom pesmi in njenemu končnemu učinku, ki nikoli ne razočara, niti tedaj ne, ko jo slišiš že velikokrat.« (konec)