Ljubljana, (MOREL) - Politične stranke promovirajo prirejena dejstva, razvnemajo kolektivne strasti in s tem spodbujajo razraščanje družbenega zla – in zla samega po sebi. Francoska filozofinja Simone Weil je to ugotovitev pojasnila davnega leta 1942 v svojem eseju O ukinitvi političnih strank, v slovenščini pa je sedaj na voljo v istoimenski knjižici zbirke TIGR pri ljubljanski založbi Sanje. Besedilo je iz francoščine prevedel in spremno besedo napisal Primož Vitez s pripombo, da sta v tej knjižici združeni dve zelo različni besedili. Ob aktivističnem eseju O ukinitvi političnih strank je objavljena teološka kritika, filozofski komentar z naslovom O molitvi Oče naš, pravi Vitez v spremni besedi in poudarja, da je osnovni ton ta, da mora človek za svoja dejanja prevzeti polno odgovornost v času tosvetnega življenja, ne pa iskati zaklonišč in navideznih zaščit, ki jih ponuja varljiva varnost strankarskih sedežev in cerkvenih spovednic.  

Esej o nujni ukinitvi vseh političnih strank je Simone Weil napisala v Londonu, kamor se je bila prisiljena umakniti pred nacistično grožnjo in pogromom nad Judi. Vzroke za šokanten Hitlerjev uspeh je v analizi hitrega vzpona njegove stranke NSDAP (Nationalsozialistische Deutche Arbeiterpartei) našla v značilnostih delovanja politične stranke, ki je nacizem promovirala s širjenjem laži, ustvarjanjem tesnobe in strahu, pri čemer je ta stranka v svojem imenu načrtno zlorabila koncepta socializma in delavstva, da bi se približala čim širšemu krogu nemške javnosti. Analiza Simone Weil je pokazala, da politične stranke nimajo nikakršnih zadržkov, ko za spodbujanje lastne rasti lažejo in sprevračajo najosnovnejše družbene koncepte, v katerih se prepoznavajo njeni morebitni volivci in člani. Stokrat ponovljena laž v ušesih manipulirane množice postane resnica, ki jo naivni privrženci ponavljajo za preračunljivim voditeljem in v imenu katere postanejo mogoči najhujši zločini.

 »O ukinitvi političnih strank« je aktivistični esej, ki analizira nastanek, strukturo in delovanje političnih strank v evropskih demokracijah, »O molitvi Oče naš« pa je, kot je zapisal Vitez, teološka kritika, filozofski komentar, ki se poglablja v temelje osrednje krščanske molitve, ki jo dva svetopisemska evangelija, Matejev in Lukov, neposredno pripišeta centralni osebnosti krščanstva, Jezusu Kristusu. »Filozofinji Simone Weil ni najpomembnejši pragmatizem obravnavanih tem – četudi jo ravno ta spodbudi, da o problemih spregovori – temveč jo vedno zanimata izvor filozofskega predmeta in človečnost njegove obravnave. V tem smislu politične stranke in katoliško cerkev obravnava kot vzpostavljene človeške združbe, ki so se zaradi pragmatičnih in zgodovinskih razlogov odtujile svojemu izvoru. Ta bistveni odmik po eni strani povzroča sistematično pozabo in prezrtje izvornih motivacij in smotrov, po drugi strani pa obsojanje (čistke) in izločanje (anatema) tistih ljudi, ki se bolj ravnajo po izhodiščnih smislih in ponotranjeni etiki, kot pa po časovnih sprotnostih. Usmerjenost k sprotnim aktualizmom in oportunizmom je iz teh ustanov naredila, da so postale: zanikovalke človekovega dostojanstva in samobitnosti,« je zapisal Vitez in dodal, da bi bila  »parafraza Simone Weil v tem smislu nekako takole: cerkve delujejo po izključujočih načelih strankarstva, stranke so zgrajene na profanih principih cerkvenih mistifikacij, oboje pa temelji na iluziji večvrednosti - in zlasti na totalitarnem vzgibu.«

Da bi lahko pretehtali naravo političnih strank glede na načela resnice, pravičnosti in javnega dobrega, Simone Weil ugotavlja, da je treba najprej opredeliti njihove bistvene lastnosti. Navedla je tri: Politična stranka je stroj za proizvajanje kolektivnih strasti. Politična stranka je organizacija, zgrajena tako, da izvaja kolektivni pritisk na mišljenje vsakega človeškega bitja, ki je njen član privrženec. Najvišji in v končnem razmisleku tudi edini cilj vsake politične stranke je njena lastna rast, in sicer brez vsake omejitve. S takšnim trojnim značajem je vsaka stranka totalitarna že v zametku in nič manj v svoji težnjah. Če ni totalitarna tudi v vsakdanjem delovanju, je to zgolj zato, ker tudi vse druge stranke niso nič manj takšne. Te tri značilnosti so resničnost, razvidna vsakomur, ki si je kdaj od blizu ogledal življenje političnih strank, je še zapisala.

»Zgodovina se sicer bolj kot kaj drugega zdi kronološko sosledje katastrof, zločinov in udejanjanje zla, a vsaki apokaliptični epizodi sledi neke vrste katarza, ki na novo vzpostavi pogoje za dobro. Toda zgodovinska izkušnja kaže, da etična moč vsakega epizodnega očiščenja polagoma zbledi in pripelje k izbruhu zla. Politične stranke s svojim izključevalnim ravnanjem vselej pospešujejo ta proces in odpirajo poti k vedno novim sprostitvam zla. Zato Simone Weil ugotavlja: Natančen in pozoren preudarek ne razkrije nobenega zadržka za vsesplošno ukinitev političnih strank,« sklene Vitez v spremni besedi in doda, da Simone Weil ve, da se sleherna zgodovinska doba do neke mere prepoznava kot doba krize in da je njen predlog o ukinitvi vseh političnih strank utopičen. Obenem pa zastavi utopični razmislek: Ali je strankarska ureditev res edini organizacijski model, po katerem ljudstvo v demokraciji doseže uveljavitev svoje volje? Njen odgovor seveda tiči v naslovu tega aktivističnega spisa, še zapiše Primož Vitez v spremni besedi. (konec)zz