Ljubljana (MOREL)- Prva koprodukcija SNG Drama Ljubljana in SNG Opera in balet Ljubljana v režiji Mateje Koležnik in pod dirigentskim vodstvom Marka Letonje bo premierno na sporedu 20. marca. Osrednji slovenski gledališki ustanovi je povezala Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla. Nastopili bodo Janez Škof, Barbara Cerar, Mina Švajger, Jurij Zrnec, Domen Novak, Urša Kavčič k. g., Silva Čušin, Nina Valič, Gregor Baković, Peter Grdadolnik, Martin Meglič, Maks Dakskobler k. g., Miha Ravnikar, Matej Velikonja, Filip Štepec k. g., Vojko Zidar, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec, Inez Osina Rues, Višnja Fičor, Irenea Nejka Čuk in Anja Zemljarič ob spremljavi Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana. (Fotografija z vaje, foto: Darja Štravs Tisu). »Takega zlitja med obema ansambloma nisem pričakovala ... Takega performativnega korpusa, igralskega in pevskega ansambla, s takim žarom, ne poznam.« 
Eno najslovitejših odrskih del 20. stoletja Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla je edinstven, skoraj stoletje po nastanku presunljivo pronicljiv in aktualen spoj dramskega in glasbenega gledališča. Režiserka Mateja Koležnik in dirigent Marko Letonja sta zasnovala koprodukcijsko uprizoritev v umetniški sinergiji igralskega ansambla, opernega zbora in orkestra osrednjih slovenskih nacionalnih gledališč. Avtorski ekipi pod vodstvom režiserke Mateje Koležnik in dirigenta Marka Letonje sestavljajo: druga dirigentka in asistentka dirigenta Andreja Šolar, pisec dodatnih besedil Gregor Fon, dramaturginja Mojca Kranjc, lektor Arko, scenograf in oblikovalec videa Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Savić Gecan, koreografinja je Magdalena Reiter, oblikovalci svetlobe Koležnik, Koležnik, Vasiljev, oblikovalec zvoka Luka Berden, asistent režiserke Matej Prevc, asistentka scenografa Katarina Majcen, asistentka kostumografinje Ana Janc, asistentka koreografinje Jerneja Fekonja in hospitantka Katarina Julija Pipan. Premiera koprodukcije bo v četrtek, 20. marca, ob 19.30 na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kjer bosta koproducenta odigrala tudi vse ponovitve. Prve ponovitve, ki so že skoraj razprodane, bodo na sporedu 21., 22. in od 24. do 29. marca. Naslednji sklop ponovitev načrtujemo med 10. in 14. junijem. Prodaja junijskih terminov se bo začela 2. aprila pri blagajni in v spletni prodaji SNG Opera in balet Ljubljana.

'Igra z godbo v desetih slikah' Die Dreigroschenoper (1928), ki jo je Bertolt Brecht s Kurtom Weillom avtorsko priredil po prevodu angleške baladne opere Beraška opera Johna Gaya iz 18. stoletja in štirih balad Françoisa Villona, je v slovenskem gledališču med leti 1937 in 2017 doživela deset uprizoritev. V Nemčiji je Opera za tri groše požela navdušenje in tudi historiat uprizoritev v Sloveniji so zgradila presežna igralska imena, ki so danes vpisana v zgodovinski in osebni gledališki spomin. Opera za tri groše, ne glede na estetski učinek in inovativnost postavitve, vselej preveri uprizoritveno kondicijo svojega gledališkega okolja in pomeni intriganten, že koordinacijsko zahteven zalogaj. Pomenljivo, pa nekateri profilirani pisci slovenske gledališke kritike o Operi za tri groše niso pisali, postavitve so jih obšle časovno ali se kot kombinacija zabave in družbenokritične osti niso ujele z njihovimi kriteriji in preferencami. Režiserjem Bojanu Stupici, Miletu Korunu, Francetu Jamniku, Petru Lotschaku, Janu Skotnickemu, Vinku Möderndorferju, Matjažu Zupančiču, Tatjani Peršuh in Vitu Tauferju se leta 2025 pridružuje Mateja Koležnik.

Zgodba o nastanku Opere za tri groše, ki je bila premierno uprizorjena leta 1928 v Berlinu, pri nas pa prvič v ljubljanski Drami leta 1937, »je nenavadna in polna nepričakovanih srečanj, ob katerih se lahko zazdi, da je nastala po naključju, a je vendar zaživela kot nujna. Najpomembnejše je srečanje med skladateljem Weillom, ki se je po modernističnih, atonalnih začetkih v času srečanja z Brechtom že odločal za socialno ozaveščeno umetnost, in dramatikom, ki je malo pred tem ugotovil, da lastne drame zares razume šele ob branju Marxa. Tu nekje je bil igralec, ki je kupil gledališče – današnje domovanje Berliner Ensembla – in iskal noviteto za otvoritev. Ob Brechtu pa Elisabeth Hauptmann, ki je na priporočilo angleških prijateljev prevajala natanko dve stoletji staro Beraško opero Johna Gaya z glasbo Johanna Christopha Pepuscha, avtentično parodijo na baročno opero. Da je igra, ki postavlja v središče podjetne berače, zvodnike in policaje, pritegnila Brechta, ni več naključje. Uporabil jo je kot model za lastno igro o povezanosti lumpenproletariata in zastopnikov države. Saj: 'Kaj pa je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke!' Ob tem je uporabil tudi nekaj Villonovih pesmi – njegova priznana 'načelna ohlapnost v zadevah intelektualne lastnine' je pač legendarna. Tudi Weill se je inspiriral vsepovsod, v glasbi Opere so jazz, blues, tango in druga plesna glasba tistega norega časa weimarske republike. Oba sta pisala hitro – najslavnejša pesem, uvodni Moritat o Mackieju Nožu (ki je pozneje postal jazz standard), je nastala šele na zahtevo glavnega igralca dve noči pred premiero. To so, z izjemo Brechta, vsi pričakali z nezaupanjem. In prvi prizori so obetali katastrofo. Šele sredi prvega dejanja, ob Pesmi o kanonih, se je razpoloženje v dvorani obrnilo in premiera se je razvila v enega največjih uspehov v gledališču preteklega stoletja. Opero za tri groše so uprizarjali pogosto in povsod,«  je v repertoarni napovedi Drame za sezono 2024/25 zapisala dramaturginja Diana Koloini. (konec)