Ljubljana (MOREL)- V državnem zboru je danes potekala krajša kulturna prireditev ob dnevu Primoža Trubarja. Zbrane je uvodoma nagovorila predsednica državnega zbora  Urška Klakočar Zupančič. Predsednica državnega zbora je dejala; "Jutri praznujemo Dan Primoža Trubarja. Spominjamo se ga predvsem kot utemeljitelja slovenske reformacije in očeta slovenske pisane besede. A njegovega delovanja v tistem zgodovinskem okolju ne moremo strniti le na področji verskega in jezikovnega delovanja. V najširšem smislu bi lahko njegove misli, ki so bile pogosto zapisane v pridigah, umestili tudi v takratne tokove filozofije in iskanja družbene pravičnosti.

Svojo pridigarsko pot je začel pri dvaindvajsetih letih v župniji Loka pri Zidanem Mostu. Živel je med preprostimi, tudi nevednimi ljudmi. Leta 1529 se je na Slovenskem pojavila kuga, pogosti pa so bili tudi turški vpadi. Ljudje so bili prepuščeni sami sebi, soočali so se z lakoto in revščino. Gospoda in duhovščina nista znali, pa tudi ne hoteli, pomagati svojemu ljudstvu, ki je edino rešitev iskalo pri svetnikih in Bogu. Neukost in naivnost ljudstva so nekateri znali dodobra izkoriščati. Trubar je v teh razmerah znal prepoznati priložnost, da priskoči na pomoč rojakom. Eden takšnih primerov je pridiga, s katero je ostro nastopil proti gradnji novih cerkva v času, ko se je velik del prebivalstva soočal z lakoto. Trubarjeve pridige in zapisi kažejo, da je bil zelo izobražen. Poznal je Lutrove nauke in teze, a jim ni slepo sledil, saj se ni strinjal z obtoževanjem tistih, ki so kupovali odpustke. Dobro je vedel, da so razlogi za takšna ravnanja ljudi predvsem v njihovi neukosti. 

Poznal je tudi spise Erazma Rotterdamskega, ki je veljal za enega večjih humanistov takratnega obdobja. V Erazmovih delih je med drugim našel potrditev svojega razmisleka o tem, da so vsi ljudje pred Bogom enaki in da je vsak vreden le toliko, kolikor so vredna dejanja v njegovem življenju. Veliko njegovih takratnih razmišljanj in pridig bi lahko smiselno prenesli tudi v današnjo družbo. Pa ne samo slovensko. Neukost ali naivnost ljudi še danes nekateri izkoriščajo za manipulacije, vzbujanje strahu in netolerance do drugih. Znanje in radovednost ter želja za iskanje resnice so daleč najboljše orožje za boj proti takim manipulacijam. Večkrat poudarjam, da živimo v zapletenem svetu in le znanje bo rešilo zahtevne izzive naše civilizacije. Znanje v najširšem smislu besede. In osnove za bogatenje našega znanja v lastnem jeziku nam je dal prav Primož Trubar. Kitajska modrost pravi: naučiti se jezika pomeni, da se ti odpre še eno okno pogleda v svet. V tej misli je zajeta tista najbolj pomembna potreba današnje civilizacije. Spoštujmo svoje korenine in svoj jezik, a bodimo odprti. Odprimo še kakšno okno pogleda na svet. Šele, ko bomo drug drugega razumeli, pa tega ne mislim v ozkem jezikovnem smislu, se bomo lahko tudi pogovarjali in dogovarjali o tem, kakšna pot nas pelje v boljši svet.

Primož Trubar je bil za čas, v katerem je živel, izjemno izobražen človek. Njegovo široko znanje je bilo tisto, ki je položilo temelje pisanega slovenskega jezika. Odpiral je poti, da so spremembe, ki so se v tistem času dogajale v evropskem družbenem redu, lahko prišle tudi med navadne ljudi. Lahko bi rekli, da je kot Evropejec prispeval svoj kamenček v mozaiku renesanse. V Malem princu je zapisano: včasih najmanjše stvari zavzamejo največ prostora v naših srcih. Primož Trubar ima v naših srcih velik prostor. Bodimo vredni nasledniki njegove zapuščine. 

Ob jutrišnjem državnem prazniku dnevu Primoža Trubarja je spregovorila tudi predsednica Odbora za kulturo Sara Žibrat.: »Dragi bralec! In ne vznemirjaj se, če se ti bo najprej zdelo kaj nenavadno in težko, pač pa beri in piši v tem jeziku, kakor sem nekaj časa sam delal. Šele tedaj boš začutil in kmalu videl in spoznal, da se tudi ta naš jezik da lepo pisati in brati, prav tako kakor nemški...«. S temi vzpodbudnimi besedami je Primož Trubar popeljal Slovence v branje Katekizma, prve slovenske tiskane knjige. Slovenec je tako prišel do spoznanja, da je slovenska beseda enakovredna besedi večjim narodom in da slovenska beseda ni le beseda, vredna kmeta, ali beseda, vredna plemiča. V duhu skromnosti protestantizma je Trubar nakazal, da je slovenski knjižni jezik jezik vseh bralcev. Jezik, ki ne poglablja razslojevanja, temveč prinaša družbeno enakopravnost. 

Danes Republika Slovenija z močnim javnim šolstvom zagotavlja brezplačno opismenjevanje vseh svojih prebivalcev. Slovenska beseda je doma v javnih zavodih, organih in ustanovah, slovenska knjiga je dostopna v javnih knjižnicah in arhivih. Vendar pa je našemu knjižnemu jeziku in knjigi v sodobnem digitalnem okolju potrebno namenjati še dodatno pozornost – tako doma, kot tudi znotraj širše družine evropskih narodov. Kot del družine enakopravnih ne smemo dopustiti, da bi ponudniki storitev na katerikoli jezik Evropske unije gledali kot na ekonomsko upravičeno naložbo. Nedopustno je, da lahko v digitalnem okolju veliki narodi uporabljajo naprave in storitve v svojem knjižnem jeziku, drugim pa je ta najosnovnejša ustavna pravica onemogočena. Nedopustno je, da bi se vrnili v čase razslojevanja – tokrat med velikimi in majhnimi narodi. Zato je še kako pomembno, da predstavniki slovenskega naroda na domačem in evropskem parketu sodelujemo pri oblikovanju zakonodaje, ki bo zaščitila slovenski jezik v dobi globalizacije in krepila njegov razvoj upoštevajoč nove tehnologije. 

Razvoj umetne inteligence odpira nova vprašanja na področju ohranjanja čistosti jezika, avtorskih pravic in plagiatorstva. Programi, ki nam olajšajo delo pri prevajanju in pisanju, morajo ostati orodje, ki ga nadzira skrbno, občutljivo človeško oko. Jezik ni le nizanje besed glede na strukturne zakonitosti in najvišjo verjetnost ponovitve, ampak je človekova raba jezika neločljivo povezana s kontekstom, posameznikovimi lastnimi izkušnjami in notranjim doživljanjem. Ohraniti raznolikost, neskončno možnost izbire ter subjektivni pogled pomeni ohraniti človečnost jezika in besedila. In če je Trubar rabo slovenskega knjižnega jezika utemeljil kot rabo jezika, ki se da lepo pisati in brati, naj tokrat lahkotnost rabe jezikovnih orodij ne vodi v svet poenostavljanja, krnjenja in potvarjanja slovenske besede in besedne umetnosti. In če še zmoremo verjeti, da lepa beseda lepo mesto najde, naj nam bo to vodilo tudi pri komuniciranju v digitalnem okolju. 

Prireditev so s svojimi nastopi obogatile dijakinje programa umetniške gimnazije – smer glasba, ki ga skupaj izvajata Glasbena šola Celje in I. gimnazija v Celju, ter Parlamentarni pevski zbor Kvorum. To so sporočili iz državnega zbora. (konec)