23.08.2021 ob 10:53
Deli članek
Poslanica predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča

Igor Zorčič

Ljubljana (MOREL)- Desetine milijonov pobitih ljudi je tragična bilanca različnih diktatorskih režimov, ki so se v nedavni zgodovini zvrstili na evropskih tleh. V spomin na totalitarno nasilje ter na številne nedolžne in desetletja zanikane smrti in zamolčana imena žrtev, ki jim je bila odvzeta temeljna civilizacijska pravica do dostojnega pokopa, groba in spomina, današnji dan, 23. avgust, na pobudo Evropskega parlamenta obeležujemo kot vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi. 23. avgust leta 1939 je bil namreč tisti tragični datum, ko sta nacistična Nemčija in komunistična Rusija podpisali pakt Ribbentrop-Molotov o medsebojni razdelitvi Vzhodne Evrope, s tem pa Evropo potisnili v spiralo 2. svetovne vojne in povojnega nasilja.

Več kot pol stoletja je zorela evropska in tudi slovenska družba, da so zamolčana dejstva in izkopane kosti spregovorile svojo resnico. Potrebne so bile nove generacije, pogum, politična odločenost ter trezen pogled s časovne distance, da so se lahko zarisali zemljevidi nevidnih grobov in izbrisanih spominov. Nova realnost je odstrla spoznanje, da zmage nad nacizmom in fašizmom z življenji niso plačali samo umrli zaradi vojne, ampak tudi tisti, ki so nasprotovali totalitarnim režimom. A čeprav se zdi, da so 2. svetovna vojna in obdobje miru in gospodarskega napredka po njej ter padec Vzhodnega bloka med evropske narode prinesli katarzo in razumevanje zla, ki ga prinašajo totalitarizmi, je danes jasno razvidno, da Evropa še ni povsem »predelala« svoje totalitaristične preteklosti. Še huje, v zadnjem obdobju vse pogosteje prihaja do poveličevanja zgodovinskih zločincev, njihovih totalitarnih idej in zavržnih dejanj ter po drugi strani do krepitve in spodbujanja nestrpnosti do drugačnih in drugače mislečih.

Kaj nas torej uči vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov? Uči nas o tragični in mračni evropski preteklosti, v kateri so vse prevečkrat in pogubno prevladale izrojene ideje o nadrasi, nadrazredu ali superiornosti. Spomin na grozodejstva vojnega in povojnega nasilja, ki smo ga, žal, doživeli tudi v naših krajih, naj nam bo v resen opomin, da lahko vsakršno poveličevanje izbrane ideje, skupine ali posameznika, ne glede na cilje, ki jih propagira, še prehitro in nerazpoznavno preraste v svojo totalitarno različico, v kateri lahko ločevanje med »nami« in »vami« preide v zatiranje in nasilje.

Danes »23. avgust« živimo v razmerah, ki nas opozarjajo, kako izredno tanka in občutljiva je meja med normalnostjo in totalitarnostjo. In ravno krizne razmere, kakršne ustvarja Covid epidemija, ustvarjajo pogoje za sovražni govor, ki se še posebej agresivno širi na družbenih omrežjih. Zvesto mu sledijo omejevanje in diskriminacija izbranih skupin, javne žalitve in diskreditacije, ki so v jedru vsakega totalitarnega diskurza. V teh razmerah je dodatno prilivanje olja na ogenj s strani neodgovornih posameznikov, tudi politikov, še posebej nevarno. Vsako poveličevanje nacizma in totalitarnih simbolov, čeprav zgolj zaradi cenene javne pozornosti, je izredno nevarno, nedopustno, pa vendar vse bolj pogosto početje, zato bi moralo biti tudi pri nas kazensko preganjano.

 

Današnji vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi naj nam bo torej vsem skupaj v poduk, da so le časi drugačni, izzivi pa nič manj zahtevni. Kot družba in civilizacija se vedno znova srečujemo s skušnjavami, ki od nas terjajo, da izbiramo in se odločamo, ali bomo državljani dopuščali in nemo opazovali vse tiste pojave, ki nas zlahka pahnejo v že videno nasilje. Aktivno udejanjenje v politiki, ki temelji na spoštovanju vsega, kar je drugačno, na civiliziranem dialogu, je pot v družbo strpnosti, pravičnosti, spoštovanja in miru. Za to pa si moramo prizadevati vsi. Naloga nas, politikov, je, da v javnosti razširjamo in poglabljamo zavedanje, da je le spoštovanje svobode drugega zagotovilo in temelj za svobodno družbo. Vsak izmed nas pa lahko s prijaznostjo, razumevanjem in odprtim sprejemanjem različnostmi prispeva k ustvarjanju družbe, ki ne dopušča nasilja. (konec)