09.05.2024 ob 14:13
Deli članek
Tretji Predsedničin forum bo posvečen akutni problematiki nasilja v družbi

Ljubljana (MOREL)- Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar bo v sredo na Brdu pri Kranju priredila Predsedničin forum z naslovom »Ustvarjanje kulture mirnega sobivanja: Forum o (ne)nasilju«. To bo tretji v vrsti Predsedničinih forumov, ki bodo potekali skozi njen celoten mandat in bodo povezani s strateško pomembnimi temami za prihodnost Slovenije in ljudi.
Tretji Predsedničin forum bo naslovil enega od ključnih družbenih vprašanj –  zagotavljanje pogojev za mirno sobivanje in uživanje temeljne pravice do varnosti. Največji izziv in grožnjo temu predstavljajo različne oblike nasilja. Njihove posledice so večplastne, vplivajo in zaznamujejo posameznike, družine, skupine in celotno skupnost. Nasilje zmanjšuje kakovost življenja in onemogoča uresničitev potencialov posameznikov in družbe. Sodobne družbe so za preprečevanje, soočanje, sankcioniranje in odpravljanje negativnih posledic nasilja izoblikovale različne institucionalne pristope. Izkušnje strokovnjakov iz prakse in ugotovitve raziskovalcev kažejo, da so lahko določeni pristopi in rešitve uspešni pri odpravljanju posledic in preprečevanju nasilja. K obravnavi in ukrepanju je potrebno pristopiti celostno, načrtno in premišljeno.
Predsedničin forum je namenjen refleksiji o stanju in odnosu do nasilja v družbi in posledicah. Poleg širšega orisa stanja bodo izpostavljene tri oblike nasilja:
1) nasilje v družini,
2) medvrstniško nasilje in
3) nasilje nad starejšimi.

Svoje poglede bodo na treh panelih podali vrhunski raziskovalci iz različnih znanstvenih disciplin in strokovnjaki, ki se pri svojem delu neposredno srečujejo s primeri nasilja. Izpostavili bodo ključne ugotovitve, izzive in predlagali priporočila za uspešno preprečevanje različnih oblik nasilja v družbi in izboljšanje stanja.
Paneli bodo potekali tako, da bo vodja panela kratko predstavil osrednjo temo panela, nato pa bo vsak panelist imel 5-7 minut za predstavitev ključnih ugotovitev in potrebnih ukrepov za izboljšanje stanja. Predstavitvam bodo sledili razprava, vprašanja in komentarji sodelujočih na preostalih panelih in občinstva. Dodatna razprava je predvidena v zaključnem delu foruma. To so sporočili iz kabineta predsednice države. 

1. PANEL: Kultura, družba in (ne)nasilje: Ključna spoznanja za uspešno soočenje in preprečevanja nasilja

Prvi panel Predsedničinega foruma bo najprej podal širši vpogled v kulturne značilnosti nasilja, negativne vplive digitalnih tehnologij na mlade, nekatere prikrite oblike nasilja in zlorabe pomoči, ter predstavil delovanje medresorske delovne skupine na področju preprečevanja nasilja. V nadaljevanju se bomo na prvem panelu osredotočili na temeljno celico družbe, tj. družino in intimnopartnerska razmerja. Po podatkih WHO in OECD je Slovenija država, kjer je povprečno število nasilnih smrti nizko (v obdobju 2010-2020 znaša to na 100.000 prebivalcev 0,7) in smo na vrhu varnih držav v Evropi. Ko pa razdelimo podatke po spolu, ugotovimo, da je naša slika varnosti ustvarjena predvsem na račun nizkega števila nasilnih smrti moških v primerjavi z drugimi državami (bolj varnih je le 5 držav v Evropi), glede smrti žensk, ki jih je največ v družini oz. intimnopartnerskih razmerjih, pa smo veliko slabši. V istem obdobju ima boljše rezultate kar 16 evropskih držav, Japonska, Turčija, Kanada. Kljub sicer razmeroma dobro urejenih pravno formalnih opredelitvah in predvidenih ukrepih ob nasilju v družini, se v praksi očitno srečujemo s težavami. Ob tem moramo razumeti, da podatki o nasilnih smrtih vedno kažejo le vrh ledene gore nasilja. Nasilje v družini je odraz širšega družbenega odnosa do žensk, do nasilja na splošno in ima izrazito negativne posledice za neposredne in posredne žrtve (otroke, druge družinske člane) ter celotno družbo.

Uvodni, širši družbeni pogled na nasilje bo predstavil antropolog dr. Dan Podjed. Poudaril bo, da je za uspešno soočanje in preprečevanje nasilja, potrebno najprej razumevanje, da so ljudje vse bolj tesnobni, napeti; med mladimi – posebej med t. i. generacijo Z, torej tistimi, ki so rojeni med letoma 1997 in 2010, pa so v strmem porastu stiske, motnje pozornosti, samopoškodovanje in samomorilnost. Izpostavi raziskavo Jonathana Haidt, ki pojasnjuje, da bi morali iskati vzrok za pandemijo tesnobnosti v pametnih telefonih, zaradi katerih se spreminjajo načini komuniciranja, posebej med mladimi. Zasloni pametnih naprav so postali osrednji poligon za otroško igro. Naslednja težava, ki je povezana z gledanjem v zaslone in komuniciranjem po njih, je odtujevanje od sočloveka. Namesto da bi mlade v prvi vrsti vzgajali starši, vzgojitelji in učitelji, postanejo po omrežjih njihovi vzorniki in mentorji svetovno znani vplivneži in vplivnice, zaradi katerih se preobraža identiteta in celo zunanja podoba ljudi. Podoba ženske in odnos moškega do nje se spreminja zaradi spletnih vplivnežev. Naslednji pojav, zaradi katerega postajajo vse manj mirni in vse bolj tesnobni tudi odrasli, je t. i. drsenje v pogubo (angl. doomscrolling). Predlogi za izboljšanje stanja, ki jih predlaga, imajo za cilj sistematično vzgojo sočutnih ljudi (npr. preko vzgoje za mir, omejitve uporabe telefonov v šolah) in predvsem klicu po tem, da je potrebno zagotavljati človeško izkušnjo sobivanja in pristnih odnosov med ljudmi.

Kot nam pokaže psihologija, je agresivnost del človeške narave, vendar se danes pričakuje, da to izražamo na družbeno sprejemljiv način. Dr. Tristan Rigler bo predstavil pogled in izkušnje kliničnega psihologa, ki poudarja, da ne obstajajo univerzalne rešitve za vse posameznike. Psihoterapija je lahko učinkovita le, če so uporabniki motivirani, imajo ustrezno osebnostno in kognitivno fleksibilnost in vztrajajo v dolgotrajnem procesu. Težave, s katerimi se srečujejo strokovnjaki, predstavljajo skrite oblike nasilja, med katerimi je tudi manipulativno vedenje in zloraba uradnih institucij, namenjenih za pomoč in zaščito otrokom in družinam. Nekateri posegajo po tem za uveljavljanje lastnih interesov in to na škodo otrok. Dodatno se strokovnjaki srečujejo z nasiljem nezadovoljnih uporabnikov, ki jih javno žalijo, ponižujejo, diskreditirajo in jim grozijo. To vodi v fenomen razpršene odgovornosti, ko strokovnjaki ne želijo prevzemati odgovornosti za svoje strokovno mnenje, temveč ga skušajo razpršiti med več drugih strokovnjakov.

Helga Dobrin:Oseba, ki je odraščala v družini, kjer je bilo prisotno nasilje, lahko kasneje prevzame nasilni vzorec vedenja in začne tudi sama povzročati nasilje. Dr. Vesna Leskošek iz Fakultete za socialno delo, UL bo izpostavila pomen konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima za delovanje institucij s področja socialnega varstva: Splošna deklaracija človekovih pravic določa, da imajo vsi ljudje enako dostojanstvo in pravice, med njimi tudi pravico do svobode in osebne varnosti. Nasilje nad ženskami in deklicam je kršitev teh pravic, ker jim jemlje dostojanstvo, onemogoča njihovo svobodo in varnost. Mnoge zgodbe žensk, ki živijo v nasilju ali pa so ga preživele, povedo, da smo pri uresničevanju teh zavez le deloma uspešni. Ob krepitvi patriarhalnih prepričanj, ki legitimirajo nasilje in odgovornost za nasilje prenesejo s povzročiteljev na žrtve, bi morale državne institucije odločno ukrepati. Spoštovanje zavez, ki jih je Slovenija prevzela z ratifikacijo Istanbulske konvencije, je pomembno za delovanje celotnega sistema. 8. člen določa, da je država dolžna zagotoviti finančna sredstva in človeške vire za ustrezno izvajanje ukrepov, politik in programov obravnavanja in preprečevanja nasilja. Nadalje 9. člen spodbuja k aktivnemu vključevanju civilne družbe in nevladnih organizacij v sistem preprečevanja nasilja. 10. člen nalaga državi dolžnost ustanovitve organov, ki delo usklajujejo in skrbijo za uveljavljanje konvencije, vključno z zbiranjem in analiziranjem podatkov. 48. člen pa izrecno določa prepoved uporabe alternativnih postopkov reševanja sporov kot so na primer mediacija, poravnava ali sprava.

Poleg pozitivnih premikov v obravnavi in razumevanju nasilja, pa obstaja kar nekaj problemskih področij, ki ovirajo uveljavljanje Istanbulske konvencije in jih lahko razdelimo na organizacijske oziroma strukturne (kadrovska problematika, neprimerna organizacija, parcialna obravnava, nedelovanje multidisicplinarnih timov) in na strokovne oziroma doktrinarne (nekatera sporna strokovna prepričanja, manko poglobljenega strokovnega izpopolnjevanja, neupoštevanje nasilja pri izvenkazenskih zadevah). Podani bodo predlogi za rešitve (organizacijski – službe za nasilje in zaščito otrok, celostna obravnava nasilja, poglobljeno izobraževanje, spremljanje in raziskovanje ter vrednotenje obravnavanja nasilja).

Kje smo na področju nasilja v družini in kaj za uspešno soočanje z njim in preprečevanje potrebujemo, nam bo predstavila dr. Jasna Podreka, ki izpostavlja. da lahko rečemo, da je bilo v Sloveniji na področju sistemske obravnave nasilja v družini doseženega in narejenega veliko. V globalnem smislu velja država Slovenija za primer dobre prakse glede zakonodajnih rešitev na tem področju, a sodeč po podatkih in dogajanju na terenu, je mogoče trditi, da se uspehi na papirju ne odražajo v praksi. V evropskem povprečju sodimo v sam vrh glede nasilja za štirimi stenami. Slovenija je ena izmed bolj razvitih evropskih držav, ki imajo glede na sicer nizek delež nasilnih smrti, na globalni ravni nadpovprečno stopnjo intimnopartnerskih femicidov. Na eni strani je manjša prepoznava nasilja nad ženskami v družini, na drugi strani se povečuje obtoževanje žensk, ki prijavijo nasilje, da lažejo ali da so za nasilje same krive. Institucije še vedno pogosto namreč ne prepoznavajo v dovoljšni meri potreb po hitri in učinkoviti zaščiti pred nasiljem, zlasti pred psihičnim nasiljem, temveč jih nemalokrat spravljajo v dodatne stiske s pričakovanji glede skupnega starševstva nad otroki, ne glede na preteklo nasilje v družini, ki so ga doživeli. Še vedno je prepogosta obravnava nasilja kot prekrška in ne kot kaznivega dejanja, pri čemer globa obremeni družinski proračun. Težave in nasilje v družini še vedno povezujemo zgolj z modricami, okrvavljeni in zlomljenimi udi in umori. In prav v tem tiči glavna težava neuspešnega preventivnega delovanja in preprečevanja nasilja v družini. Analiza intimnopartnerskih femicidov v Sloveniji je namreč pokazala, da se v nekaj manj kot tretjini primerov femicid zgodi tam, kjer povzročitelj predhodno ni bil fizično nasilen, je pa bil izjemno psihično nasilen, nadzorovalen, poniževalen, morbidno ali objestno ljubosumen in manipulativen. Tisto nekaj kar se je moralo zgoditi, pa je bil umor. Torej smo vlak za zaščito v celoti zamudili. Predstavljeni bodo ukrepi, ki bi bili na področju nasilja potrebni.

Najpogosteje se v javnosti v zvezi z delovanjem države na področju nasilja najtesneje povezuje policijo. Ta je seveda tista, ki v ta odnos vstopa s ciljem zaščite žrtev, preiskovanja kaznivih dejanj in odkrivanja storilcev, vendar kot bo predstavil Robert Tekavec iz Generalne policijske uprave, je v številnih primerih nasilje v družini nepoznano in neprijavljeno. Dinamika te oblike nasilja je specifična, vključuje obdobja nasilja in obdobja storilčevega opravičevanja. Za prekinitev nasilja je potrebna tudi velika moč žrtve, ki ob tem razmišlja o posledica zanjo in za otroke, o tem ali je sploh mogoče zagotoviti varnost, kako bo na to reagirala okolica, ali jih bodo policisti verjeli itd. Razmere so še zahtevnejše v manjših in ruralnih okoljih, kjer se ljudje med seboj poznajo žrtev pa nima možnosti umika. Policija namenja veliko pozornost usposabljanju prvih posredovalcev v primerih nasilja v družini. Ob teh posredovanjih ne pride do izraza samo znanje temveč tudi specifične osebnostne lastnosti policista, ki mora biti na eni strani empatičen in na drugi strani odločen. Dodatna pozornost mora biti namenjena preprečevanju sekundarne viktimizacije žrtev v postopkih policije in na sodišču.

Pia Barbara Hrovat, nekdanja sodnica in odvetnica, bo opozorila na problematiko, ki izhaja iz sodnih postopkov in priporoča, da naj se povzročitelj nasilja obravnava kot povzročitelj, ne kot žrtev okoliščin. Ob tem se sprašuje kaj je odtujevanje: sindrom, koncept, obrambna strategija, mehanizem institucionalne sekundarne viktimizacije ali napačno razumljeno in izrabljeno ravnanje nasilnega starša. Pomembno je izpostaviti tudi problematiko neregulirane psihosocilane in psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji, ki ni javno preverjena in nadzorovana. Problem ostaja tudi spregledan 3. Člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki pravi, da je ekonomsko nasilje tudi neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana. Vse prevečkrat smo v družinskih sodnih sagah priča odločanju na temelju vtisa, celo pri izvrševanju starševskih dolžnosti in lepljenjem črnih pik na legitimno ravnanje funkcionalnega starša. Uporaba stigme odtujevanja, ki se je poslužujejo vsi institucionalni deležniki, vpeti v proces odločanja o največji koristi otroka, kamor nedvomno sodi dodelitev v varstvo in vzgojo, ter odločitev stikov in materialne oskrbe, vsekakor nima prav nobene veze z varovanjem koristi otroka.


 

2. PANEL: Medvrstniško nasilje: razmere v Sloveniji in pristopi za uspešno preprečevanje in ukrepanje

Drugi panel Predsedničinega foruma bo obravnaval medvrstniško nasilje. Medijsko izpostavljeni primeri, opozorila policije in šol kažejo na težave tem področju, ki pa jih žal ne moremo podkrepiti z raziskovalnimi podatki. Pri nas namreč nimamo študije, ki bi spremljala medvrstniško nasilje, nadlegovanje in trpinčenje, pokazala trende, analizirala pojavne oblike in odkrivala vzroke. Edini stalni podatki, ki jih imamo, izhajajo iz treh vprašanj o medvrstniškem nasilju, vključenih v mednarodno raziskavo »Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju«. Ti od leta 2002 nazorno kažejo porast sodelovanja pri trpinčenja, upad fizičnega nasilja pri fantih (pri dekletih je od leta 2014 prisotna rast) in porast vikitmizacije (leta 2022 je bil 73% večji delež tistih, ki so bili žrtve trpinčenja v šoli vsaj enkrat v zadnjih nekaj mesecih v primerjavi z letom 2002). Sklepamo lahko, da so se deleži trpinčenja in viktimizacije povečali na račun nadlegovanja na spletu. Tudi glede tega pojava imamo skope podatke. Imamo namreč zgolj eno reprezentativno študijo, izpeljano v sklopu projekta »Odklikni!«. Ta je ugotovila, da je bilo med osnovnošolkami 55,3 % izpostavljenih eni od oblik spletnega nadlegovanja, med osnovnošolci 48,6 %. Med srednješolkami je spletno nadlegovanje doživelo 63,9 %, med srednješolci 54,1 %. Težave na področju medvrstniškega nasilja so povezane tudi s pomanjkanjem celostnega in sistemskega pristopa na področju preprečevanja in ozaveščanja otrok, mladostnikov in staršev.

Da je zagotavljanje varnega in spodbudnega učnega okolja eno temeljnih načel šolanja oz vzgoje in izobraževanja bo opozori dr. Mitja Sardoč. Pri obravnavi nasilja se srečamo s težavo njegove konceptualizacije, ki določa tudi njegovo razumevanje in temu primerno ukrepanje. Pri tem se odpirata dva sklopa vprašanj: 1) kaj je nasilje (substantivno vprašanje), 2) zakaj ter v katerih primerih in pod katerimi pogoji oz ali sploh je nasilje problematično (moralno vprašanje). Nasilje v šolah je potrebno razumeti in misliti v njegovi poveznosti z dejavniki, ki so nasilju v šolah »zunanji«. Nasilje v šoli je namreč pogosto odslikava nasilja v družbi oz. odnosa do nasilje in njegove percepcije (npr. sprejemljivost posameznih pojavnih oblik nasilja). Dr. Sardoč poudarja, da so nižji dosežki slovenskih učenk in učencev v okviru mednarodnih raziskav merjenja izobraževalnih dosežkov na področjih kot so bralna, matematična, naravoslovna, državljanska pismenost itn., zgovoren dokaz, da so različne pojavne oblike nasilja, ki smo jim priča v zadnjih nekaj letih, vse prej kot osamljeni primeri in imajo očitno posledice tako v vzgojno-izobraževalnih inštitucijah kot tudi širši družbi nasploh.

Zavodi vzgoje in izobraževanja morajo zagotavljati vzgojno delovanje, za katerega dr. Simon Slokan poudarja, da ga določa širši družbeni konteks, določen z 1) družbeno odgovornostjo (tj. obveznosti organizacije (šole) do posameznikov (učencev, staršev, učiteljev), drugih organizacij in okolij na katere lahko vplivajo), 2) profesionalizmom (posebne veščine, moralno vedenje, integriteta). Formalni okvir družbene odgovornosti šol je postavljen v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki izpostavlja pomen varnega in spodbudnega učnega okolja in v 2a členu prepoveduje nasilje nad in med otroki. Šole so vzgojno-izobraževalne institucije in na vzgojnem področju delujejo avtonomno, znotraj zakonodaje. To v praksi pomeni, da si same izbirajo načine in metode za doseganje vzgojnih ciljev. Predstavljeni bodo koraki v smer izboljšanja razmer na šolah (prepoved uporabe mobilnih telefonov v šolskem prostoru, zagotovitev večje avtonomije učiteljem in morebiti tudi status uradne osebe, kar pa prinese tudi večjo odgovornost). Razumeti je potrebno tudi, da vzgojno delovanje v šoli vključuje prav vse interakcije zaposlenih na šoli z otroki, med zaposlenimi in z drugimi. Vzgojno delovanje šole ni samo normativni okvir, temveč tudi zgled in je tudi zgled odnosa družbe do šolskega prostora.

Medvrstniško nasilje je prisotno tako v šolah kot tudi izven njih, obsega pa fizično, besedno odnosno in spletno nasilje. Vseh teh oblik se bo dotaknila dr. Sonja Pečjak, ki poudarja, da se je z medvrstniškim nasiljem potrebno ukvarjati zato, ker je vseprisotno in ker pušča negativne posledice. Študija na Novi Zelandiji ugotavlja, da otroci nasilje vrstnikov ocenjujejo po resnosti posledic in težav takoj za smrtjo ljubljene osebe. Na dinamiko medvrstniškega nasilja lahko pomembno vplivajo odrasli (učitelji, starši), zato jih je potrebno ozavestiti o takšni dinamiki odnosov in krepiti uveljavljanja otrok z nenasilnimi in prosocialnimi vedenji. Potrebno je doseči ničelno toleranco do brezbrižnosti do medvrstniškega nasilja, pri učiteljih in starših krepiti odnosne kompetence, vzpostavljanje pristnih odnosov in zaupnosti. Ozavestiti učitelje, da so s svojim vedenjem model za otroke in mladostnike, ob tem pa ne gre spregledati, da sta tako družina kot šola vpeta v širši družbeni kontekst in zato je toleriranje vsakršnega nasilja v odnosih med ljudmi v širši družbi nekaj, kar deluje na otroke in mladostnike po načelu modelnega učenja.

O medvrstniškem nasilju kot odsevu širših družbenih odnosov bo spregovorila dr. Leonida Zalokar. V prispevku se dotakne primerov in z njimi povezanih paradoksov, ki kažejo na nerazumljive prioritete in vrednostne smernice, ki jih institucije in oblast dajejo mladim. Sporočajo jim, da (iz razloga smotrnosti slovenska tožilstva sploh ne preganjajo namernega ogrožanja sočloveka z nožem, namernega povzročanja škode, namernega povzročanja telesnih poškodb. Se pa po drugi strani zdi organom povsem smotrno mladostnike pošiljati k sodniku za prekrške zaradi neplačane vožnje z mestnim avtobusom in oškodovanja za 1,3 EUR. Kljub obsežnem znanju in vpogledu v medvrstniško nasilje, slednje narašča, to pa zato, ker odrasli ne ukrepamo in ne odpravljamo vzroke za takšno vedenje. Prične pa se pri napačni vzgoji in socializaciji. Težavo predstavlja permisivna vzgoja, ki otroke ne nauči odgovornosti, solidarnosti, sodelovanja, samostojnosti. Priče smo novemu socializacijskemu fenomenu – vrstniški usmerjenosti, ko otroci in mladostniki iščejo usmeritve in (primarno) socializacijo pri vrstnikih. Tako postajajo preveč konformistični, neobčutljivi, odtujeni, najbolj pomembno pa jim je biti »kul«. Med dejavnike tveganja za pojav medvrstniškega nasilja oziroma zakaj ne odstopimo od doktrine neukrepanja dr. Zalokar umešča: 1) revščino in socialne neenakosti (povezanost revščine z nasiljem na eni strani in nedotakljivost bogatih otrok za sankcije na drugi strani); 2) dolgoletna izpostavljenost otrok nasilju v družini; 3) težave pri diagnosticiranju duševnih motenj in duševnih težav; 4) zaprtost družbenih podsistemov za alternativne strokovne poglede in rešitve.

Z vstopom informacijsko komunikacijskih tehnologij v vse pore družbenega življenja so te postale tudi orodje za nadlegovanje, trpinčenje in izvajanje nasilja. Marko Puschner navaja, da otroci in mladostniki pogosto usvojijo nove tehnologije, vendar ne prepoznajo pasti in niso ozaveščeni o tveganjih. Spletno nasilje poteka preko interneta, vendar so fizične, socialne, psihične in čustvene posledice jasno izražene v fizičnem svetu, tako za žrtve, kot tudi za priče nasilja in povzročitelje. Spletnega medvrstniškega nasilja med mladostniki je veliko, vendar imamo težave z ustvarjanjem realne slike, saj raziskav ni dovolj in se ne ponavljajo periodično (zadnja in edina na reprezentativnem vzorcu je bila raziskava, ki jo je izvedla FDV UL – projekt »Odklikni!« leta 2018). Ko gre na spletu nekaj narobe, ko nekdo postane žrtev spletnega nasilja, ni možnosti, da bi posledice izbrisali, temveč jih lahko le blažimo. Zato je edini res učinkoviti boj proti spletnemu nasilju in spletnim zlorabam osveščanje tako otrok in mladostnikov kot tudi staršev. Naučiti jih moramo o tveganjih, ki jih uporaba interneta prinaša, kako ta tveganja prepoznati in kako se pred njimi zaščititi. Velik izziv je pomanjkanje sistemske preventive v procesu izobraževanja. V Sloveniji nimamo urejenega izobraževanja staršev o otrocih in njihovi uporabi interneta ter vpliva naprav z zasloni na razvoj otrok. Čeprav slovenski pediatri opažajo, da je vedno več otrok z različnimi težavami v razvoju (motoriki, govoru itd.), kar je posledica prezgodnje in napačne uporabe naprav z zasloni, še vedno nimamo sistemskega ukrepanja.

Za razumevanje težave mladih in otrok jim je v prvi vrsti potrebno prisluhniti. Lucija Karnelutti je storila ravno to in opravila pogovore z učenci tretje triade osnovne šole in 2. letnika gimnazije. Kot že uvodoma pojasni, se o težavah medvrstniškega nasilja razpravlja predvsem ob primerih travmatičnih dogodkov, kar pa je napačno. Ključno je namreč sistematično in stalno delovanje na tem področju. Ko odrasli govorimo o ničelni toleranci do nasilja, pa je ob tem v resnici ne izvajamo in s tem nasilje toleriramo, dobijo otroci in mladostniki sporočilo, da je šoli in družbi vseeno za nasilje. Dijaška organizacija opozarja na tesno povezanost med porastom medvrstniškega nasilja in duševnim zdravjem mladih. Mladi sami izpostavljajo, kako družbena omrežja vplivajo na njihovo vedenje. Anonimnost in distanca jih naredi drznejše in izvajajo tudi dejanja, ki jih ob osebnem stiku ne bi. Mladi uporabniki družbenih omrežij so tudi sami izpostavili vrsto pasti in težav pri njihovi uporabi (npr. predvajanje vsebin, ki jih algoritmi zaznavajo kot zanimive za uporabnika, avtomatizirano vedenje uporabnikov in avtomatsko všečkanje vsebin). Dodatno je bilo razvidno, da so nekatere rešitve, ki jih ponujajo družbena omrežja rešitve odraslih, ki v svetu mladih dejansko ne delujejo (npr. zapleteno in časovno potratno podajanje prijave ob neprimerni vsebini). Posebno težavo mladi vidijo tudi v neprimernih spletnih vzornikih in vedenjih. Rešitve, ki se jih ponuja, po njihovih ocenah ne delujejo, želijo pa si, da bi jim učitelje, vodstva šol, socialni delavci, starši prisluhnili in jih razumeli.


 

3. PANEL: nasilje nad starejšimi: razmere v Sloveniji in pristopi za uspešno preprečevanje in ukrepanje (Barbara)

V tretjem panelu bomo obravnavali nasilje nad starejšimi. Ukvarjali se bomo tako z razmerami v Sloveniji kot tudi s pristopi za uspešno preprečevanje nasilja in ukrepanje ob njegovi pojavnosti.

Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije v evropski regiji več kot 30 milijonov starejših, oziroma eden od šestih, doživlja eno od oblik nasilja ali zlorabe. V Sloveniji je bilo po podatkih SURS v letu 2023 453.708 prebivalcev starejših od 65 let, to je 21,4 odstotka vsega prebivalstva. Na podlagi ocene Svetovne zdravstvene organizacije bi na projekciji Slovenije to pomenilo, da 75.618 starejših oseb doživlja nasilje ali pa so žrtve zlorab.

Glede na demografske trende, bo povsod v razvitih državah vedno več starejših. Projekcije za države Evropske Unije (EU Population Projection) kažejo, da se bo delež starejših od 65 let do leta 2050 povečal na skoraj 30 odstotkov. Tedaj bomo v Sloveniji 5. najstarejša država na svetu. Število »zelo starih« (torej starejših od 80 let) se bo v EU do 2050 podvojilo in doseglo 57,3 milijona. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo tveganj in naredimo vse, da preprečujemo različne oblike zlorab in nasilja nad starejšimi.

Starejši so zagotovo ena izmed najbolj ranljivih skupin prebivalstva iz različnih vidikov: (1) s socialnega vidika, kjer gre za osamljenost in socialno izolacijo na eni strani in prepočasen razvoj integrirane oskrbe tako v specializiranih zavodih kot v skupnosti; (2) iz ekonomskega vidika, saj so starejše ženske skupina z najvišjo stopnjo tveganja revščine v Sloveniji, s čimer je povezana nizka kupna moč. Starejši velikokrat živijo tudi v izrazito slabih bivalnih razmerah. (3) Iz zdravstvenega vidika, saj je v zadnjem času v porastu nedostopnost do zdravnika splošne oziroma družinske medicine (leta 2024 je več kot 145.000 prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika) in /ali specialista); (4) iz kulturološkega vidika, kjer zaznavamo starizem ali staromrzništvo, torej nespoštovanje, šikaniranje, zapostavljanje in podcenjevanje starejših izključno zaradi njihove starosti; iz (5) varnostnega vidika, saj so starejši zaradi svoje telesne in/ali kognitivne zmogljivosti bolj ogroženi tudi v odnosu do povzročitelje kriminalnih dejanj ter seveda iz (6) etičnega vidika, ki se kaže tudi v negativnem izpostavljanju starejših v medijih.

S področjem različnih vrst nasilja nad starejšimi, ki se dogaja bodisi v institucijah ali pa jih nad starejšimi izvajajo različne javne institucije, se ukvarja Urad Varuha človekovih pravic. Dr. Dijana Možina Zupanc, namestnica Varuha človekovih pravic ugotavlja, da se starejši vse pogosteje znajdejo v položaju, ko se počutijo nemočne, neslišane in celo zlorabljene. Urad Varuha je bil se vse pogosteje seznanja s primeri fizičnega in verbalnega nasilja nad in med stanovalci v domovih za starejše. Biserka Marolt Meden, svetovalka predsednice republike za družbene dejavnosti in mag. Tatjana Bobnar, svetovalka predsednice republike za človekovo varnost, sta v pretekle pol leta opravili veliko obiskov po domovih za starejše v Sloveniji in zaznali kar nekaj zaskrbljujočih situacij na področju nasilja nad starejšimi, kar boste predstavili že v uvodnem nagovoru foruma.

Področje nasilja nad starejšimi v zdravstvenih ustanovah bo predstavila Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ugotavlja, da se v zadnjih dvajsetih letih v zdravstvu precej govori o nasilju pacientov nad zdravstvenimi delavci, redko pa o nasilju zdravstvenih delavcev ali drugih zaposlenih nad pacienti. Nasilje zdravstvenega ali oskrbovalnega osebja nad pacientom v zdravstvenem zavodu je pogosto težko prepoznati. Predvsem se težko prepozna in pripozna spolno nasilje. Huda oblika nasilja je tudi pacienta ali stanovalca v domu pustiti v bolečinah, čeprav sodobna znanost bolečino zmore obvladovati.

Pri Varuhu človekovih pravic preko pobud, ki jih prejemajo, zaznavajo vse več stisk starejših, ki živijo doma. Običajno skromno povedo, da so »pozabljeni«, v slabem finančnem položaju. Sklepajo, da je takšnih naznanitev bistveno manj kot je dejanskih realnih situacij, kar pripisujejo čustveni noti teh odnosov in zavedanju, da so žrtve pogosto hkrati odvisne od pomoči povzročiteljev in se bojijo posledic. Kaj se dogaja v zasebni sferi, torej v domačem okolju starejših pa zelo dobro poznajo tako centri za socialno delo, kakor tudi patronažna služba.

Opažanja centrov za socialno delo bo podala Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. Na centrih opažajo, da so nasilna dejanja nad starejšimi najpogostejša v naslednjih skupinah: (1) Dolgoletni partnerski odnosi, kjer so žrtve, največkrat starejše ženske, povsem odvisne od nasilnega može (prisotno je ekonomsko, psihično in spolno nasilje– nasilni odnos traja več kot 30 let). (2) Nasilje odraslih otrok (največkrat sinov) nad ostarelimi starši. Mame so namreč do sinov zaščitniške, saj se jim smilijo, umikajo vse že podane izjave, ne upoštevajo izrečenih ukrepov prepovedi približevanja ipd. Žrtve je zelo težko opolnomočiti do te mere, da bi šle stran in bi s tem zaščitile svoje življenje. Sinovi so v večini primerov brez zaposlitve in imajo težave s prekomernim uživanjem alkohola. (3) Zanemarjanje starejših, ki zaradi svoje bolezni ali starosti ne zmorejo poskrbeti sami zase. Tudi v teh primeru centri zaznavajo ekonomsko in psihično nasilje. Zaskrbljujoče pa je, da prijav s strani žrtev ni.  

Martina Horvat iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, bo predstavila ugotovitve s področja patronažnega zdravstvenega varstva. Patronažne medicinske sestre, ki obiskujejo paciente na njihovih domovih (ker tri četrtine jih je starejših od 70 let) imajo ključno vlogo na področju odkrivanja nasilja v družini in s tem tudi nad starejšimi osebami. Najpogostejše oblike nasilja, ki jih zaznajo pri svojem delu so ekonomsko nasilje in zanemarjanje, sledita psihično in fizično nasilje, ki so dostikrat posledica starizma. Pogost dejavnik tveganja za nasilje pa je preobremenjenost neformalnih oskrbovalcev, saj sami, brez ustrezne podpore, težko skrbijo za svoje ostarele sorodnike.

Ena izmed najbolj ranljivih skupin starejših so zagotovo osebe z demenco. O zlorabah in nasilju nad osebami z demenco bo spregovoril dr. Zvezdan Pirtošek. Bolniki z demenco pogosto izgubijo sposobnost samostojnega odločanja in komuniciranja svojih potreb, kar lahko poveča njihovo ranljivost. Zato ni presenetljivo, da so pri osebah z demenco zlorabe in nasilje bolj pogosti. Poročane stopnje zlorabe se pri osebah z demenco gibljejo do 78,4% v skupnosti in do 78,3% v institucionalnih okoljih. Zloraba oseb z demenco pogosto ostaja neopažena, deloma zaradi njihove omejene kognitivne sposobnosti, da bi odkrili in poročali o zlorabi. Včasih se bojijo maščevanja ali izgube podpore negovalcev. Drugi možen razlog za podcenjevanje je marginalizacija in diskriminacija oseb z demenco. Študije so pokazale, da opazovalci zlorabo zaznavajo kot manj resno, ko je žrtev oseba z demenco.

Pomoč osebam z izkušnjo nasilja nudijo tudi nevladne organizacije. Ena pomembnejših je zagotovo Društvo za nenasilno komunikacijo. Sklepen uvid v problematiko nasilja v naši družbi, smiselne ukrepe za preprečevanje in učinkovito pomoč žrtvam bo podala predsednica društva Katja Zabukovec Kerin………..