Ljubljana (MOREL)- Z izzivi zelenega zavajanja se je mogoče učinkovito soočiti z ozaveščanjem,  informiranjem in spremembo razmišljanja tako potrošnikov kot tudi proizvajalcev. Nujno je tesno sodelovanje med podjetji, nadzornimi organi in potrošniki, da bi tako zagotovili, da so izdelki resnično narejeni in uporabljani skladno z načeli trajnostnega, okolju prijaznega in krožnega gospodarstva. To sta glavni sporočili z današnje razprave v ciklu Mladi za mlade na temo " Zeleno zavajanje: Kako ga prepoznati?", ki jo je gostila pisarna evropskega parlamenta v Sloveniji.

V pogovoru so sodelovali evropska poslanka Ljudmila Novak (EPP), vodja sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Luka Omerzel, predsednica društva za sonaraven razvoj Focus Živa Kavka Gobbo, strokovnjakinja za področje energije pri Zvezi potrošnikov Slovenije Barbara Primc in direktorica Zavoda za pravično trgovino 3MUHE Živa Lopatič.

Evropska poslanka Ljudmila Novak (EPP) je poudarila, da si Evropski parlament na splošno želi učinkovite direktive o krepitvi vloge potrošnikov pri zelenem prehodu in direktive o zelenih trditvah, o katerih se bosta kmalu začela pogajati Evropski parlament in svet EU. A kot hkrati opozarja, je v procesu sprejemanja evropske zakonodaje »vedno veliko vplivov na predloge, na koncu pa je sprejet nek kompromis na podlagi skupnega imenovalca. Ob tem lahko članice ob prenosu direktiv v svoj nacionalni pravni red vnesejo še nekatere druge podrobnosti. Kultura proizvajalcev je po državah različna, zato tudi učinek zakonodaje ni vedno enak povsod po EU,« je pojasnila. Glede učinka predloga direktive o zelenih trditvah na izdelke iz tretjih držav, ki prihajajo na trg EU, je poslanka dejala, da »evropski poslanci opozarjamo na to, da ne smemo popuščati proizvajalcem iz tretjih držav. Uveljavljanje standardov naša podjetja nekaj stane, zato ni dopustno, da iz tretjih držav uvažamo izdelke, za katere proizvajalcem ni treba upoštevati enakih pravil. V zadnjem obdobju tudi ugotavljamo, da smo preveč odvisni od tretjih držav denimo glede naravnih virov in denimo na področju proizvodnje zdravil. Zato moramo narediti več za okrepitev samooskrbe.«

Po besedah vodje Sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Luke Omerzela bo Svet EU, v katerem so zastopane države članice, svoje pogajalsko stališče glede predloga direktive o krepitvi vloge potrošnikov pri zelenem prehodu predvidoma sprejel do konca aprila. Kot je dodal, članice ne bodo imele veliko izbire pri prenosu določil direktive v nacionalno zakonodajo: »Tako bo zagotovljena enaka obravnava potrošnikov povsod na notranjem trgu. Slovenija podpira cilje direktive in si želi, da bi potrošniki lahko prispevali k bolj zelenemu, trajnostnemu in krožnemu gospodarstvu, da so jim na voljo vse relevantne informacije in da ne bodo žrtve nepoštenih zelenih praks.« Glede konkretnih določil predlagane zakonodaje je med drugim omenil prepoved uporabe  oznak trajnosti, ki niso registrirane - torej niso podprte z ustreznimi certifikati oziroma s strani organizacij, ki bi lahko to neodvisno preverile. Prepovedane bodo tudi splošne okoljske trditve, ki jih ni mogoče dokazati, enako velja za poslovne prakse, ki bi potrošnike silile, da hitro prenehajo uporabljati izdelek. Pojasnil je še, da so v trenutno veljavni slovenski zakonodaji o nepoštenih poslovnih praksah nekatere zadeve že opredeljene, za kršitve pa je zagrožena globa v višini od 5000 do 50.000 evrov. »Z novim zakonom o varstvu potrošnikov je uvedena tudi možnost odškodnine in odstopa od pogodbe ter vrnitev celotne oziroma sorazmernega dela kupnine potrošniku,« je še spomnil.

Kot je dejala predsednica društva za sonaraven razvoj Focus Živa Kavka Gobbo je pri zelenem zavajanju vloga civilne družbe pomembna ker lahko opozarja na takšno zavajanje: »Nekatere organizacije civilne družbe to počnejo z vidika pravic potrošnikov, druge pa z vidika delavcev ali varstva okolja. Najboljši potrošniški nasvet v primeru, ko sumimo, da gre za zeleno zavajanje,  je nenakup, ker se s tem izognemo tako zavajanju kot tudi negativnemu vplivu na okolje. Sicer pa je bolj realna vloga civilne družbe kot opazovalke (watchdog), ki skrbi tudi za osveščanje in obveščanje o tem, kako lahko potrošniki nakupujejo bolj trajnostno in kako se lažje informirajo na podlagi oznak na izdelkih. Glede prihajajoče nove evropske zakonodaje na tem področju je izrazila pričakovanje, da bo »tudi Svet EU ravnal tako, da bo zakonodaja služila svojemu namenu. Potrošniki naj bi med drugim po predlogu direktive o krepitvi vloge potrošnikov pri zelenem prehodu imeli dostop do sodišč in bi se lahko pritožili, kadar bi šlo za zeleno zavajanje. Doslej je bilo to zelo težko. Prav tako pričakujem, da bodo ti postopki za potrošnike in nevladne organizacije poenostavljeni ter da bo dokazno breme na proizvajalcu.«

Strokovnjakinja za področje energije pri Zvezi potrošnikov Slovenije Barbara Primc je opozorila, da so proizvajalci »vse bolj inovativnih pri poimenovanjih izdelkov in iščejo luknje v pravilih. Toda če nekaj piše na izdelku, mora biti to utemeljeno s pravili in protokoli. Pri nas je najbolj znana Okoljska marjetica, ki je bila uvedena pred 30 leti. Z njo je opremljenih veliko izdelkov in tudi merila za ta naziv se vse bolj zaostrujejo, pri tem pa sodelujejo potrošniške in nevladne organizacije. Če kot potrošniki na izdelku prepoznamo nekaj, kar sem zdi zeleno zavajanje ali dvomimo v resničnost trditve, priporočamo, da izdelka ne kupimo. Tako dobi proizvajalec jasen znak, da ne pristajamo na takšno zavajanje.«

Direktorica Zavoda za pravično trgovino 3MUHE Živa Lopatič je pojasnila koncept pravične trgovine: »Gre za svetovni sistem z namenom zaščite pravic proizvajalcev iz Latinske Amerike, Azije in Afrike. Skrb za varstvo okolja je le eno od desetih načel poleg pravičnega plačila. Celotna veriga se namreč zaveže, da varuje okolje od začetka do konca življenjske dobe izdelka. Eno osnovnih načel pravične trgovine pa je tudi transparentnost. Ker gre za proizvajalce, ki so fizično daleč, se njihovo preverjanje na terenu vrši s certifikati. Če gre za izdelke bližje našemu okolju, je preverljivost veliko lažja. Večina izdelkov naj bi sicer prihajala iz našega lokalnega okolja, a danes vsakdanji izdelki pretežno pridejo od daleč, zato podjetja lažje zavajajo, ker potrošniki trditev niso sposobni preveriti.« Obenem je izpostavila, da je vse prepogosto odgovornost prepuščena potrošnikom, da ti preverjajo resničnosti navedb proizvajalcev. Posebej je izpostavila izziv, povezan z nakupovanjem oblačil: »Na svetu recikliramo le odstotek oblačil, v 20 letih pa smo potrošnjo povečali za 400 odstotkov. Vpliv mode na okolje je grozljiv, kot so poraba pesticidov, odpadni tekstil, ki konča na odpadih in sežigalnicah, v tretjih državah pa celo neposredno v naravi. Potrošniki se vpliva, ki ga imajo naše navade glede nakupa oblačil, ne zavedamo, saj bi se v nasprotnem primeru drastično spremenili, a se to ne zgodi. Hitra moda je še vedno zelo priljubljena, saj je ceneje kupiti novo oblačilo kot pa ga popraviti ali predelati. Tisti ki nimajo denarja, kupujejo na novo, bogatejši pa popravljajo oziroma predelujejo. Pred 40 ali 50 leti pa je bilo ravno obratno. Tu se potrošniki celo želimo pustiti zavajati, » je bila kritična.

Kako zaščititi potrošnike pred zelenim zavajanjem?

Trenutno se s tem vprašanjem že ukvarjata dva predloga direktiv Evropske komisije, ki stavita na izobraževanje potrošnikov ob hkratnem preprečevanju širjenja lažnih in zavajajočih zelenih trditev. Komisija si med drugim prizadeva za večjo preglednost, zanesljivost in dokazljivost zelenih trditev, ki jih bodo morala podjetja znanstveno dokazati ali neodvisno preveriti.

To je sporočila Aleksandra B. Golob iz predstavništva evropskega parlamenta v Sloveniji. (konec)