07.05.2021 ob 09:12
Deli članek

Ljubljana (MOREL)- Bojan Tokič, Darko Jorgić, Deni Kožul in Jan Žibrat bodo v zgodovino slovenskega namiznega tenisa zagotovo vpisani z zlatimi črkami, saj so pred slabimi štirimi leti na ekipnem evropskem prvenstvu v Luksemburgu osvojili bronasto kolajno. Tri leta pozneje je trojica, v ekipi je bil še Peter Hribar, v portugalskem Gondomarju spisala nov zgodovinski mejnik – uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu. Manjkal je le Jan Žibrat, ki se je po svetovnem prvenstvu v Budimpešti leta 2019 poslovil od reprezentance. Čeprav je star šele 29 let, se je profesionalno podal v trenerske vode, še vedno pa igra tudi v tretji nemški ligi.

Življenje je pogosto nepredvidljivo in tako je tudi v primeru Jana Žibrata, ki je svoje prve namiznoteniške korake naredil v Športnem društvu Cven, nato pa je svoj znanje nadgradil v namiznoteniškem klubu Sobota. Že kot osemnajstletni mladenič se je podal v tretjo nemško ligo, kjer je prvo leto igral za Bayer Uerdingen, nato pa je dve leti branil barve Borsuma pri Hannovru v drugi nemški ligi. Sledil je odhod v prvo nizozemsko ligo, kjer je z ekipo Enjoy & Deploy TAverzo osvojil prvenstvo in pokal. Že naslednje leto se je vrnil v Nemčijo in se z ekipo Grünwettersbach, v kateri zdaj igra Deni Kožul, uvrstil v prvo nemško ligo. Po dveh letih je odšel še v italijansko ligo, zadnji dve leti pa igra za Wöschbachu v tretji nemški ligi, vendar ne več kot profesionalec.

»Zadnji dve leti z zaročenko živiva v Grünwettersbachu v mestu Karlsruhe, kjer sem trener tamkajšnjega trening centra KITT (Karlsruhe institute of table tennis). Zelo sem zadovoljen z vlogo trenerja in niti enkrat nisem obžaloval svoje odločitve, da postanem trener, kljub temu da sem pri 27 letih sodil še med dokaj mlade igralce. Zdaj skrbim za profesionalno skupino v KITT-u, imamo 15 igralcev iz vsega sveta, starih med 16-21 let, ki imajo cilj postati vrhunski igralci,« je svoje zdajšnje delo opisal nekdanji večkratni slovenski državni prvak, ki se lahko pohvali tudi s kolajnami na mladinskih evropskih prvenstvih, predvsem pa z bronasto na ekipnem članskem evropskem prvenstvu v Luksemburgu.

Brez tekem, a vseeno zadovoljen

ASV Grünwettersbach je v preddverju svojega urejenega namiznoteniškega centra postavil galerijo nekdanjih in zdajšnjih namiznoteniških mojstrov, ki so igrali za ta klub. Na eni od velikih fotografij je tudi Žibrat, kar samo govori, da je v klubu pustil že kot igralec odličen vtis, zato tudi ne preseneča, da je dobil mamljivo ponudbo za enega od trenerjev v njihovem trening centru. Ob tem v bližnjem Wöschbach igra v tretji nemški ligi, ki je v letošnji sezoni niso igrali. »Na začetku sezono smo odigrali nekaj tekem, vendar je bila pozneje sezona zaradi trenutnih razmer glede covida-19 odpovedana. Na srečo so vsaj treningi v centru potekali normalno, vsaj kolikor se je glede na situacijo to dalo, kajti fantje vse od oktobra niso imeli tekem. Sicer sem pred novo sezono dobil nekaj ponudb, da bi igralsko kariero nadaljeval v drugi nemški ligi, vendar bom ostal v Wöschbachu. Moja igralska kariera je zdaj drugotnega pomen, saj nimam namena niti želje igrati višje lige.«

Odločitve ne obžaluje

Ko se je predlani po koncu svetovnega prvenstva v Budimpešti odločil, da ne bo več igral za slovensko reprezentanco, je bilo to veliko presenečenje. Tako je ostal tudi brez priložnosti, da bi bil morda v ekipi, ki bo letos igrala na olimpijskih igrah v Tokiu.

»Bilo je kar nekaj dejavnikov, zakaj sem se tako odločil, a jih ne bi želel komentirati. Lahko pa samo rečem, da svoje odločitve ne obžalujem. Glede olimpijskih iger pa lahko rečem le, da je to uspeh Jorgića, Tokiča in Kožula, sam pa k temu uspehu kot rezerva ne bi prav veliko pripomogel. Vsekakor pa je to za fante velik uspeh in lahko jim samo od srca čestitam, ker so to zaslužili. Mi je pa v veliko čast, da sem lahko skupaj z njimi dosegel zgodovinsko medaljo v Luksemburgu. Jorgić in Kožul sta že zdaj vrhunska igralca in prepričan sem, da bosta v prihodnosti dosegala še velike rezultate, Tokič pa tudi še vedno igra na vrhunski ravni. Mislim, da v Tokiu lahko presenetijo. Dobro, Kitajci so verjetno nepremagljivi, v preteklosti pa so fantje že dokazali, da so sposobni premagati katerokoli drugo reprezentanco na svetu,« Žibrat popolnoma zaupa svojim nekdanjim reprezentančnim soigralcem, ki so se, tako kot on, tudi zelo zgodaj odpravili v tujino.

Tujina posebna preizkušnja

»Težko je reči, katera je najbolj pravilna pot za mladega igralca. V Nemčijo sem šel pri osemnajstih letih kot tretji najboljši evropski mladinec in petnajsti na svetu, ampak ta način, kakršnega sem imel jaz, ni bil ravno posrečen. Čeprav z evropskimi mladinskimi medaljami v žepu, kar v slovenskem namiznem tenisu ni ravno pogosto, sem se moral v tujini znajti sam, brez pomoči vodilnih, ki so bili takrat na odgovornih mestih. Tako sem bil večinoma sam in tudi na ta način izgubil leta, ki jih je bilo potem težko vrniti. Če bi lahko, bi zdaj spremenil določene zadeve, vendar pa o tem zdaj nima več pomena govoriti,« se je svojih začetkov v tujini dotaknil Žibrat, ki, z izjemo reprezentance, slovenskega namiznega tenisa ne spremlja.

»Tudi zaradi nastalega položaja s covidom-19 in zaradi zasedenosti s svojim delom, dogajanja doma ne spremljam. Žal mi je, da nimamo namiznoteniškega centra, ki bi zagotovo pomenil določeno nadgradnjo, vendar bi moral biti dobro organiziran in voden. Da bomo tudi v prihodnosti imeli vrhunske igralce, jih bo potrebno seveda zgodaj opaziti in z njimi potem organizirano delati. Mislim, da talenta ne manjka, manjka pa ogromno organizacije. Pomembno pa je tudi, da so v ospredju predvsem igralci.«

S Slovenijo povezan, a vrnitve v domovino zaenkrat ne načrtuje

V bližnji prihodnosti se Žibrat še ne vidi v slovenskem namiznem tenisu, čeprav z njim navkljub vsemu ostaja povezan. »V Grünwettersbachu se počutim cenjenega in imamo odlične pogoje za delo in napredek svojih igralcev. Zelo me veseli, da bom v prihodnji sezoni ob Deniju Kožulu, ki igra za našo ekipo in rad trenira v KITT-u, lahko pomagal tudi Aljažu Godcu. Že zdaj se veselim njegovega prihoda, saj je v preteklosti že dokazal, kako zelo si želi trdega treninga in zame, kot trenerja je to nekaj najboljšega. Odkar sem začel delati kot trener, mi je bila velika želja, da bi lahko enkrat delal s slovenskimi igralci in upam, da jih bo v prihodnje čim več. Nase ne gledam več kot na igralca, čeprav zase še odtreniram nekaj ur mesečno, po drugi strani pa vidim veliko odgovornost v skrbi za naše igralce v KITT-u. Moj cilj je postati eden vodilnih trenerjev in poskrbeti, da bodo moji igralci imeli več podpore in kakovostnejše pogoje za napredek, kot sem jih imel sam in pri tem mislim, da jim lahko veliko pomagam s svojimi izkušnjami.« To je zapisal Miha Štamcar. (konec)