24.08.2022 ob 07:41
Deli članek
Drugo mesto v Münchnu je moj do zdaj največji uspeh

Darko Jorgić

 

Hrastnik (MOREL)- Včeraj so v Hrastniku v športnem parku na Logu v večernih urah pripravili slavnostni sprejem za dobitnika srebrne kolajne na nedavnem evropskem prvenstvu v namiznem tenisu, Darka Jorgića. Hrastničani so ob njem pozdravili še dve legendi hrastniškega namiznega tenisa, Andrejo Ojsteršek Urh, trenerko drugega najboljšega igralca v Evropi, ki je hkrati tudi selektorica slovenske reprezentance in Edvarda Vecka, častnega člana občine Hrastnik in člana Hrama slovenskih športnih junakov. Jorgića sta pozdravila tudi Marko Funkl, župan hrastniške občine in Marjan Hribar, predsednik Namiznoteniške zveze Slovenije. Z Darkom Jorgićem smo se pogovarjali pred sprejemom, ki so ga popestrili še člani skupne Razvaline in Mambo Kings.

Kako zdaj, po prespanih nočeh, gledaš na drugo mesto v Münchnu?

»Po prvi prespani noči sem se počasi začel zavedati, kaj sem sploh dosegel. Srečen in zadovoljen sem, da sem se spet vpisal v zgodovini slovenskega namiznega tenisa, ampak vsekakor mislim, da je še veliko možnosti za napredovanje. Star sem 24 let in iskreno upam, da bo na prihodnjih evropskih prvenstvih spet priložnost za novo kolajno. Takrat morda zlato.«

Ali si kdaj pomislil, da vam ne bo uspelo priti do kolajne?

»Od začetka prvenstva sem verjel, da lahko pridem do kolajne. Z veliko nestrpnostjo sem čakal na žreb in na koncu mi je bil res morda naklonjen. Dobil sem igralce, proti katerim sem že velikokrat igral, ki jih dobro poznam in na koncu sem ta žreb tudi izkoristil. Čeprav na prvih tekmah še nisem kazal svoje najboljše forme, sem se znal tudi v teh situacijah zbrati in priti do zmag.«

Če se dotakneva finala, zdi se, da se vaš tvoj padec ali pa Dangov vzpon začel pri vašem vodstvu z 8:4 v drugem nizu. Kaj se je takrat spremenilo?

»Vodil sem z 1:0 v nizih, pa 8:4 in še 9:6 v drugem in čutil sem, da je Dang v krču, pod pritiskom gledalcev, saj je igral pred domačim občinstvom, ampak da, na koncu je res verjetno odločil ta drugi niz. Če bi povedel z 2:0, bi bil on morda še vedno v krču, tako pa se je sprostil, začel je igrati svoj najboljši namizni tenis. Imel sem še nekaj možnosti, da bi izid v nizih izenačil na 2:2, žal mi ni uspelo in mislim, da je Dang zasluženo osvojil naslov evropskega prvaka, ker je čez celotni turnir kazal vrhunske igre.«

Dejstvo je, da je bila tudi sreča tokrat na strani Danga, je pa res, kot si tudi sami dejali po polfinalnem obračunu, da nikoli ne bomo vedeli, kako bi se končal vaš dvoboj s Karlssonom, če se Šved bi poškodoval?

»Res je, toda po izgubljenem drugem nizu nisem bil več pravi, padla mi je zbranost, na drugi strani je Dang dvignil raven svoje igre in kot rečeno, njegova zmaga je bila zaslužena. Vendar kot sem dejal, nikoli ne bomo vedeli, kako bi se končal najin dvoboj s Karlssonom v polfinalu, v katerem sva oba pokazala izjemo partijo do njegove poškodbe. Morda sem takrat jaz imel malce sreče, toda če potegnem črto čez celotni turnir, je bila sreča na moji strani tudi v preostalih dvobojih, ko sem v ključnih trenutkih odigral, kot je bilo treba, v finalu pa žal ni šlo. Mislim, da se je to zgodilo z razlogom in upam, da bo v nadaljevanju moje kariere vse še boljše.«

Kdo vse ima zasluge za to vašo prvo člansko kolajno na največjih tekmovanjih? Koliko ur vloženega dela je bilo?

»Vsekakor vsi moji trenerji, ki sem jih do zdaj imel, moj klub Saarbrücken in sponzorji, ki so me podpirali skozi mojo dozdajšnjo kariero in mi stali ob strani. Tu predvsem mislim na svojega glavnega sponzorja, Tibharja, ki me je vedno bodril in to ne glede na to, da je nemška firma, me je bodrila tudi v finalu. Res sem jih hvaležen za to, še bolj pa trenerjem, ki so verjeli vame tudi, ko nisem bil v najboljši formi. Ne smem pa pozabiti na družino, ki je vedno z mano, ko so rezultati in ko jih ni. Nanjo se vedno lahko obrnem in mi svetujejo, kako naprej.«

Koliko pa vam je k uspehu pripomogel namiznoteniški center na Otočcu, ki ga zdaj nimamo več?

»Zame je bila to dragocena izkušnja in resnično mi je veliko pripomoglo k temu, da sem dobil večjo količino treninga že doma in se prilagajal na to, kar me je potem čakalo v tujini. Ob tej priložnosti bi se tudi rad zahvalil namiznoteniškemu centru na Otočcu in Namiznoteniški zvezi Slovenije, ki nam je v tem času pomagala, da smo začeli trenirati na Otočcu. V tem času smo tudi s pomočjo tega centra napredovali. Zagotovo je tudi ta kolajna, ki sem jo osvojil v Münchnu in ekipna bronasta v Luksemburgu, posledica dela v centru.«

Se strinjate, da je bila srebrna kolajna v Münchnu do zdaj tvoj največji uspeh in to ne ne glede na zmago na TOP16 v Montreuxu?

»Bi se kar strinjal. Evropsko prvenstvo je nekaj posebnega, ob tem je tudi večji turnir. Na TOP16 igral le 16 igralcev in je nekako bolj turnir dnevne forme, saj turnir traja dva dni in če si v finalu, igraš štiri tekme. Na evropskem prvenstvu sta dve tekmi več, je daljši proces, s kvalifikacijami vred traja deset dni in moraš načrtovati formo od prvega do zadnjega dne. Ne smemo pa pozabiti na četrtfinale olimpijskih iger v Tokiu, ki je tudi en od mojih najboljših turnirjev v karieri.«

Kako naprej, kakšni so načrti, kajti zdaj ste igralec, ki ne napada več kolajn, zdaj kolajno že imate? Kaj vas čaka do konca leta?

»Glede na to, da sem evropski podprvak, me bodo zdaj še toliko bolj želeli premagati. Načrtov pa je seveda še veliko. Do konca leta je pred mano veliko pomembnih turnirjev, tudi ekipno svetovno prvenstvo čez nekaj mesecev, turnirji za svetovno lestvico ITTF, ki bodo na Kitajskem. Potem sledijo turnirji po novem letu, ki bodo, upam, da, končno spet zaživeli in bomo spet imeli normalen sistem točkovanja. Upam, da je pred mano še veliko podvigov in da morda kdaj osvojim tudi zlato kolajno.«

Koliko pa spremljal namizni tenis doma, ali imamo kakšnega vašega naslednika? Kaj bi svetovali mlajšim igralcem?

»Prepričan sem, da bo Slovenija vedno imela kakšnega kakovostnega igralca. Dejstvo je, da je na poti do uspeha treba vložiti veliko dela, je pa zelo pomembno, da so, predvsem mladi igralci, ves čas motivirani. Vsak trening morajo oddelati z glavo, vanj vložiti svoj maksimum in biti vse dni v tednu skoncentrirani v namizni tenis. Včasih je treba nekatere stvari dati vstran, recimo računalniške igrice ali kaj drugega, če so se odločili za namizni tenis. Skratka, če se odločijo postati profesionalci, morajo od malih nog trenirati zbrano, poslušati trenerje in se posvetovati z njimi, kaj je potrebno za napredovanje, predvsem pa naj skušajo doseči čim boljše rezultate ne samo na slovenski sceni, ampak tudi na mednarodni.« (konec)