Ljubljana (MOREL)- Skupno stališče stroke kliničnih psihologov in psihiatrov UKC Ljubljana (UKCL), Onkološkega inštituta (OI) in URI Soča je, da predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti potrebuje spremembe v ključnih vsebinah, ki jih poskuša urejati. Uvedba hitrih rešitev, ki jih predlaga vlada, je nevarna in prinaša resne posledice za zdravstveno oskrbo pacientov. V okviru javne obravnave osnutka zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti so bile s strani skupine kliničnih psihologov UKCL v roku podane pripombe na osnutek zakona. Da predlagane pripombe, ki so bile pripravljene s strani psihiatrov in kliničnih psihologov predlagatelju zakona, podpira, je pritrdil tudi strokovni svet UKCL. Prav tako sta podporo pripombam podala strokovna sveta URI Soča in vodstvo Onkološkega inštituta.Predlog zakona prinaša resne posledice za zdravstveno oskrbo pacientov, zato ga je v takšni obliki potrebno zavrniti, je skupno stališče kliničnih psihologov, otroških psihiatrov in psihiatrov UKCL, OI in URI Soča.

»V UKC Ljubljana imamo dolgoletne izkušnje s kliničnopsihološko obravnavo bolnikov, pri čemer je psihoterapevtska obravnava ključen del le te. Zaradi izkušenj s psihoterapijo in drugimi oblikami psihosocialne pomoči smo se čutili dolžni odzvati na osnutek zakona, je v uvodu pojasnila Petra Bavčar, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., kognitivno vedenjska terapevtka in supervizorka, ki dela v Centeru za motnje glasu, govora in požiranja, na Kliniki za ORL in CFK, UKC Ljubljana.

Vsakršna oblika pomoči bolniku ali klientu ni psihoterapija. V UKC Ljubljana obravnavamo bolnike s telesnimi boleznimi, ki imajo primarne ali sekundarne duševne težave ali motnje. Obravnavamo jih s pomočjo terapevtskih pristopov, ki so teoretično in znanstveno dokazano učinkoviti.

»Sama sem kognitivno-vedenjska terapevtka. Tako zdravstvena stroka kot tudi bolniki vedno bolj prepoznavajo potrebe po strokovni psihoterapiji. Težave bolnikov je potrebno videti na kontinuumu: od globoko izražene preko zmerno do blago izražene duševne motnje ter kot odziv na življenjske stresne situacije. Pomoč iščejo tudi ljudje, ki si želijo le izboljšati svoje življenjsko funkcioniranje. Strokovnjaki, ki obravnavajo bolnike ali kliente z različnimi naštetimi težavami, naj bi imeli različno strokovno znanje, različne kompetence,« je pojasnila Petra Bavčar. Opozorila je, da osnutek zakona ne razlikuje različnih oblik pomoči, predvideva prenizke kriterije teoretičnih izobraževanj in praktičnih usposabljanj ter ne predlaga znanstveno podprtih psihoterapevtskih pristopov celo za področje globokih duševnih motenj. »Zaradi omenjenega se nam zdi osnutek nevaren, zakon mora zaščititi vse, predvsem pa najbolj ranljive skupine bolnikov. Varno in strokovno obravnavo lahko ponudijo le ustrezno usposobljeni strokovnjaki,« je stališče kliničnih psihologov in psihiatrov UKCL do predloga zakona strnila Bavčarjeva.

Kot je povedala, so klinični psihologi, ki v zdravstvenem sistemu izvajajo psihoterapijo, po zaključenem študiju psihologije, pripravništvu in strokovnem izpitu, dolžni opraviti štiriletno specializacijo iz klinične psihologije, v okviru katere so dolžni pridobivati znanja iz znanstveno dokazanih psihoterapevtskih pristopov. Po akreditaciji psihoterapije iz znanstveno podprtega pristopa, morajo le to redno reakreditirati.

Marija Anderluh, vodja službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki UKCL in predsednica RSK za otroško in mladostniško psihiatrijo je v nadaljevanju izpostavila, da predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti ministrstva za zdravje uvaja nove zdravstvene poklice - 'psihoterapevte' brez zahtevane predhodne zdravstvene izobrazbe.»Takih strokovnjakov ni mogoče varno vključiti v procese zdravljenja oz. med izvajalce zdravstvenih storitev. Soočamo se z zahtevno situacijo na področju duševnega zdravja, ki jo je potrebno reševati odgovorno, še prav posebej pri zdravljenju otrok in mladostnikov,« je opozorila Anderluhova. Izpostavila je tudi na nevarnost, da bi zakon izvajanje psihoterapije vnesel v šole. »Dokazano učinkoviti psihoterapevtski pristopi so zelo specifični postopki zdravljenja, indikacije zanje morajo biti jasno opredeljene, nepreverjeni psihoterapevtski pristopi so v obdobju odraščanja lahko tudi škodljivije povedala Anderluhova.

V RS smo z Nacionalnim programom duševnega zdravja začeli vzpostavljati mrežo Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v njih se je v petih letih zaposlilo več kot 200 strokovnjakov. Mnogo teh je mladih, sveže izobraženih strokovnjakov, ki potrebujejo čas in izkušnje, da bodo lahko učinkovito naslovili visoke potrebe otrok, mladostnikov in njihovih staršev. V centrih se že izvajajo z dokazi učinkoviti pristopi in programi, kot so npr. programi starševstva.

»Apeliramo pa, da je potrebno čim prej izpostaviti še ostale manjkajoče centre v mreži – posebej na Dolenjskem in v Ljubljani. Žal ima Ljubljana, čeprav živi tu največ mladih, najmanj vzpostavljenih služb na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Hkrati je potrebno v Centre za duševno zdravje vnesti tudi dodatne, nove, inovativne pristope, ciljno usmerjene v izboljšanje dostopnosti pomoči za mlade,« je dejala Marija Anderluh.

Predvsem pa je potrebno urediti pregled nad učinkovitostjo programov pomoči, ki so na trgu, in jih opredeliti glede na zanesljivost dokazov njihove učinkovitosti – in javnosti omogočiti dostop do teh podatkov, sta menili tako Bavčarjeva kot Anderluhova.

»Želimo si, da se oblike pomoči na področju duševnega zdravja in duševnih težav zakonsko uredijo, saj je za to že skrajni čas. Žal nam je, da se pri tem zapleta, vendar menimo, da tako kompleksnega področja ne moremo urediti na tako poenostavljen način kot to predvideva predlog zakona o psihoterapiji,« je povedala Kaja Pavlin, ki deluje v Ambulanti za rehabilitacijo bolnikov s kronično razširjeno nerakavo bolečino, na Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije – Soča (URI Soča). Pojasnila je, da je psihoterapija zahtevna metoda zdravljenja in za strokovno izvajanje je potrebno, da imajo psihoterapevti zdravstveno znanje in pridobljene izkušnje znotraj zdravstvenega sistema.

»Pomembno je tudi vedeti, da psihoterapija ni vsemogočna, ne potrebuje je vsak, ki se znajde v življenjski stiski in je nikakor ne moremo uporabljati povsod in za vsakega pacienta na enak način. V nekaterih primerih je v določenem delu zdravljenja lahko celo kontraindicirana. Zavedati se moramo tudi, da se duševne težave pogosto prepletajo s telesnimi boleznimi in da so klinične slike lahko tudi netipične. Pri tem je nujna ustrezna diferencialno diagnostična ocena. Na podlagi slednje lahko strokovno in varno opredelimo ustrezno klinično pot za vsakega pacienta posebej, med drugim tudi indikacije za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo, ki je znanstveno podprta za zdravljenje ugotovljenih težav.« je povedala Kaja Pavlin.

V ambulanti za kronično razširjeno ne-rakavo bolečino na URI SOČA glavnino kliničnega dela predstavlja psihoterapevtska obravnava in pri delu se pogosto srečujejo s prepletom telesnih in psiholoških težav. Pri tem morajo za to, da je obravnava strokovna in v dobrobit pacienta ves čas slediti znanstveno podprtim metodam zdravljenja in delovati kot del zdravstvenega sistema in so v sodelovanju z drugimi zdravstvenimi delavci zavezani pacientu nuditi celostno oskrbo.

»Pri tem se sprašujemo ali je duševno zdravje manjvredno v primerjavi s telesnim zdravjem, kjer se zelo striktno sledi kliničnim smernicam za obravnavo oziroma zdravljenje posameznih bolezni. Zdi se, da pri odprti operaciji srca nihče ne bi pomislil, da bi na zavoljo krajše čakalne dobe znižal kakovost same operacije in preskočil določene korake zdravljenja,« je ponazorila Kaja Pavlin, iz URI Soča. Dodala je: »Pri vsem povedanem pa se zavedamo in ne izključujemo pomembnosti psihosocialnih svetovalcev zunaj zdravstvenega sektorja, ki lahko v skrbi za duševno zdravje nudijo dragocene storitve na področju svetovanja in duševnega zdravja, ne da bi pri tem presegali klinične meje.«

Tudi na Onkološkem inštitutu Ljubljana že več kot 40 let izvajajo tako klinično-psihološko kot psihiatrično dejavnost, kot del celostne obravnave onkoloških bolnikov. Njihovo delo z bolniki zajema tudi psihoterapevtske obravnave. Obravnava bolnikov v globlji stiski ali z duševno motnjo dokazano lahko ugodno vplivajo na potek zdravljenja in s tem posredno tudi na izhod zdravljenja primarne onkološke bolezni.

Kot je pojasnila Andreja C. Škufca Smrdelj, iz Oddelek za psihoonkologijo, na Onkoloiškem inštitutu Ljubljana so za optimalno psihoterapevtsko obravnavo onkološkega bolnika v globlji stiski ali z duševno motnjo nujna znanja psihopatologije, psihodiagnostike, psihoterapije, razvojne psihologije, osnov nevropsihologije in onkologije. »Naš cilj je zagotoviti, da bodo bolniki deležni najboljše možne z dokazi podprte psihoterapevtske obravnave, ki in ko jo potrebujejo in takrat, ko jo potrebujejo, s strani ustrezno usposobljenih strokovnjakov,« je pojasnila Andreja C. Škufca Smrdelj.Dodala je, da je v psihoonkologiji največkrat uporablja psihoterapevtski pristop po kognitivno vedenjskih terapijah, ki pa po predlogu zakona sploh ne bi dosegel kriterije za izvajanje psihoterapije. »V zdravstvu se izvajajo metode, ki so podprte z dokazi za zdravljenje posamezne motnje oz. težave ter so vključene tudi v mednarodne primerljive smernice obravnav,« je izpostavila Andreja C. Škufca Smrdelj..

Na Onkološkem inštitutu zato podpirajo zakonsko ureditev področja psihoterapije in sicer na način, da se nadaljnje širi mreža zdravstvenih delavcev, ki izvajajo psihoterapijo na področju duševnega zdravja v zdravstvenih ustanovah po dosedanji zdravstveni regulaciji. »Podpiramo tudi razvoj strokovno kakovostnih in reguliranih programov na področju psihosocialnega svetovanje izven zdravstva, je povedala Andreja C. Škufca Smrdelj. To je sporočila Andreja Basle. (konec)